(INTERVJU) Valentin Cundrič: Sem na indeksu, nezaželen

V teh čudnih časih se spominjamo ljudi, ki se jih že dolgo nismo spomnili. Ob smrti cenjenega kolega, kulturnega urednika Janeza Cundriča sem se spomnila na vznemirljivega pesnika, pisatelja, jezikoslovca iz Poljšice pri Gorjah, o katerem mi je Janez pripovedoval in je bil njegov daljni bratranec - Valentina Cundriča. Je letnik 1938, rodil se v družini s 14 otroki, od teh jih je deset zgodaj umrlo. Od rojstva ga je zaznamovala huda očesna bolezen. Danes je skorajda slep, brez pomoči žene Magdalene, tudi pisateljice in slavistke, ne bi več zmogel pisati. Tudi pri tem intervjuju je pomagala. Samohodec, po krivici spregledani pesnik, ima neverjeten opus. Izdal je, zvečine v samozaložbi, več kot sto pesniških zbirk.

Diplomiral je iz slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti, učiteljeval na Jesenicah. Francetu Piberniku je 1981. v knjigi Med modernizmom in avantgardo, korespondenca s pesniki, povedno predstavil okoliščine izida svojih prvih dveh pesniških zbirk leta 1961 - Krotko jutro in Pojoči grm: "Prvi dve zbirki spremljajo nesrečna naključja: isto leto so izšli starejši avtorji, ki so me enostavno pohodili; naša generacija je nehala obstajati, še preden je samo sebe priznala; nakar perspektivovci mene niso pobrali na svoj voz kot Krambergerja in Grafenauerja. /…/ Ne glede na kvaliteto je s kvantiteto roj mladih zasedel in obsedel laibacherske založbe, ki so nekdaj tiskale samo brezmadežno spočete pesnike, potlej pa vse, samo Cundriča ne. V tem je nekaj logike: moja pesniška ponudba izpada iz družbenih potreb, odnosno iz planiranja načrta družbenih potreb; no, načrtovati me res ni treba; dovolj je že, če se jih vse več vsekuje v gobelin moje poezije."

V očetovi knjižnici sem našla vašo knjigo pesmi Gorgona, ki je izšla pri mariborski Založbi Obzorja pred pol stoletja, z laskavo spremno besedo Marijana Krambergerja. Tista zbirka je bila prelomna, izdal vam jo je sloviti Jože Košar. Morda kak spomin na Gorgono?

"Recenzent Marijan Kramberger je bil proti izidu Gorgone, to je jasno napisal v knjigi Oblačila slovenskih cesarjev, s pripombo, da to niso pesmi. Kramberger potoži, da kot založbin recenzent mora napisati pozitivno kritiko, čeprav pri tem ne misli resno. Košar pa je bil zaščitnik slovenske novitete in je Gorgono kljub temu dal v tisk. Na začetku zbirke je ciklus sonetov Beseda kot gosenica. Oblikovno je sonet v tem ciklu sprevrnjen, to pomeni, da je prelomni del na začetku in uvajalni del na zaključku pesmi. Gosenica, kot je trenutno nekaj gnusnega, obeta spremenjenje v metulja.

Z Gorgono sem zaključil liriko, za katero sem imel poimenovanje srčni realizem, Taras Kermauner pa je uvedel izraz intima. Spomnim se celo, da je Kermauner zapisal, da si slovenski pesnik upa pogledati Gorgoni v obraz, ne da bi okamnel. To je napisal ob vsem drugem v Delu, vendar je njegovo mnenje potonilo v kulturni zamolk. Sicer pa je bil izraz slovenski Lorca v zvezi z mano nekaj zaničevalnega, če je pa to veljalo za Daneta Zajca, je bila to vrhunska oznaka."

V vsaki generaciji enega izbrisali

Skoraj vse svoje zbirke in druge knjige ste izdali v samozaložbi. Boris A. Novak je ob vaši 70-letnici zapisal, da ste avtor enega največjih pesniških opusov zadnjih desetletij pri nas, ne le kvantitativno, ampak tudi kvalitativno. Ste tako izvirni in drugačni od prevladujočih tokov časa, da žal kritika ni pokazala primernega posluha do tega dragocenega dela. Se je v zadnjem desetletju zgodilo kakšno priznanje v dobro vaši poeziji?

"Leta 2019 sem prejel priznanje za življenjsko delo od Združenja slepih in slabovidnih Slovenije. Leta 2010 me je Meta Kušar uvrstila v družbi Tomaža Šalamuna in Aleša Debeljaka na pesniški kritiški festival Pranger. Leta 2011 sem postal častni občan občine Jesenice."

Študirali ste z mnogimi kasnejšimi pesniškimi kolegi v Ljubljani, a niste pripadali nobeni grupi. Zmeraj ste bilo osamelec. Literarno izolirano ste delovali na Jesenicah, piše Slovenski biografski leksikon. Je bila ta izolacija programska, hotena?

''Najprej smo bili najmlajši priznani kot pesniška generacija, in sicer: Valentin Cundrič, Marijan Kramberger, Niko Grafenauer in Miroslav Košuta. Pozneje je prišlo pri vsaki od generacij do izbrisa enega: od štirih je bil črtan Tone Pavček, od generacije pred nami Saša Vegri in od naše najmlajše jaz. Pavčka je izločil Jože Pogačnik v svoji literarni zgodovini in tako ga ni niti v obsežni antologiji Živi Orfej."

Ampak Pavček je kasneje vendarle postal najbolj priljubljen pesnik četverice Menart-Zlobec-Kovič-Pavček.

"Kasneje je res bil vključen. Razlog je morda tudi to, da je postal direktor Cankarjeve založbe in predsednik Društva slovenskih pisateljev."

Zares izločena in stigmatizirana za vse življenje pa je bila Ada Škerl.

"Adi Škerl pa tudi Mili Kačičevi se je gotovo zgodila krivica zaradi mnenja (orientacija komunistične idejnosti), da je posebno ženska ljubezenska lirika škodljiva."

V vaši številni družini ste bili zgodaj soočeni s smrtjo, že pri treh letih. Ko ste kurili suhe stroke fižola, ste otroci v igri skakali čez ogenj in vaša štiriletna sestrica je padla v plamene. Kasneje ste izgubili še deseterico bratov in sester. Tudi vaše hude bolezni so pustile sled v vaši literaturi - tuberkuloza hrbtenice, devet operacij na očeh ...

"Tu ni kaj dodati."

Vaš jezik je zelo poseben, po eni strani arhaičen (zajemali ste iz antične, pa tudi tibetanske mitologije), po drugi obarvan z dialektom, poln neologizmov. V pesniški zbirki Gofrove ruševine iz leta 1984 ste se znašli v čistem lingvizmu. Kot slovenist ste bili najbrž vseskozi silno občutljivi za jezik? Tudi sonetna oblika ima vidno mesto v vaši poeziji. Leta 1965 ste v Problemih objavili moderniziran sonetni venec Krušni časi. Najbolj znani so Soneti za Marijo, 1972. V sonetu ste nenadkriljivi v slovenskem merilu, to vam priznava tudi Boris A. Novak, doktor poetologije. Zakaj sonet?

"Glede jezika naj pripomnim, da povsem naravno gojim posebnost slovenskega jezika, ki je tonemskost, kar je seveda lahko Štajercu in Primorcu tuje. Tonemskost je namreč ohranjena v narečju, ki je narečje moje rojstne vasi.

Zakaj sonet? Besede sonet ne razlagam kot adsonare, temveč v besedi sonet vidim ali slišim staro arabsko besedo za precesijo; to je sonet. Precesija vsebuje 14 stopenj in je vsaka precesija hkrati ena od 14 v višji precesiji. Štirinajst je seveda kozmično število, poudarjeno pri Heglu kot 14 stopenj na poti od objekta do subjekta in v krščanstvu kot 14 postaj križevega pota. Seveda moram takoj pripomniti, da pišem angleški sonet, in sicer Spencerjevega. Slovenskemu oziroma Prešernovemu ali italijanskemu sem se odpovedal ob rokomavharskem ravnanju literarne vede s Francetom Balantičem.''

Med mejniki 20. stoletja

Vaša proza je močno avtobiografska, po letu 2000 objavljate tako imenovano magično prozo, kot pravite sami, ker se ukvarja z napovedmi in projekcijami dogodkov iz preteklosti v naš čas. Denimo Troedinost praknjige, Batuelovo oznanilo, leta 2017 pa v soavtorstvu z ženo objavita roman Gorazdov dnevnik. V njem izhajate iz svojega eseja o Cirilu in Metodu. Ukvarjanje s slovensko in slovansko zgodovino vas posebej vznemirja?

"Seveda me vznemirja - občudujem starocerkveno slovanščino in pojav slovanske cerkve ni le verska prebuja, temveč naravnost politična, kar seveda ni bilo po volji ne rimski, ne bizantinski, ne nemški Cerkvi. Zato ni čudno, da je bil Rastko ali sveti Sava iz grške cerkve izobčen. Zanimivo je tudi, kako se slavistika moti glede cirilice. Večkrat sem že zapisal, da sta Ciril in Metod zanesla stari cerkveni slovanščini prikrojeno grško pisavo, to je cirilico, tja daleč v Azijo, k Mongolom, ki so do nedavnega pisali cirilico. Glagolica je seveda neprimerno starejša pisava od Cirila in Metoda. Na spletu se najde podatek, da je bil Ciril poklican v Bizanc zaradi cirilske slovanske črke za ž, ki naj bi pomenila po mnenju vesoljne patriarhije spolni akt."

Tudi aforistika in dramatika sta pomembni v vašem opusu, hkrati pa slednja pri literarni kritiki ni bila deležna odmeva, tudi uprizarjali vas niso, kolikor vem? Kaj mislite, zakaj Pandemonij Markantuna Dominisa (Sodobnost, 1971), Balada o Georgu Krisanichu (Snovanja, 1975) in Analogon (Snovanja, 1977); Angelu Pogleske cerkve, 2008 (monodrami Njegova milost Jožef Egiptovski in Listanje po knjigi prostora, po knjigi žalujki) niso doživele odmeva, kot bi si ga zaslužile?

"Stvari so brez odmeva preprosto zato, ker so kot na nekakšnem indeksu. Tako rekoč je nezaželeno in celo prepovedano pisati o Cundriču. Tu je tudi odgovor, čemu samozaložba."

Pogrešamo vas tudi v antologijah, kot še mnogokoga ... Vaš opus je neverjetno obsežen, mnogoplasten, a o vas tako premalo vemo. Dr. Denis Poniž pa vas je vendarle uvrstil v antologijo stoletja ...

"Kar se tiče uvrstitev v antologije, odgovor vedo uredniki. Res pa je, da me je dr. Denis Poniž uvrstil v antologijo stoletja. Naj povem še, da je Janez Kajzer moj prvi sonetni venec sonetnih vencev iz leta 1973 uvrstil med mejnike 20. stoletja. Taisti sonetni venec sonetnih vencev je Mihael Bregant strokovno prikazal v svoji diplomski nalogi, za katero je dobil študentsko Prešernovo nagrado. Njegovo študijo je Boris A. Novak uvrstil med Literaturo o sonetu."

Tudi s slikarstvom ste se ukvarjali, preden ste skoraj povsem izgubili vid?

"Slikarstvo mi pomeni že od otroštva poseben svet in sem vesel, kadar me povabijo pri kakšni razstavi. Prav gotovo pa uspela slika razbremeni prav tako kot uspela pesem."

Povejte še kaj o vaši esejistiki in specifičnem jezikovnem nazoru. Vračanje v izzajezik, Jezik staroselec, Izzajezik ... je samo nekaj naslovov vaših esejističnih del, ki razkrivajo izrazito samosvoj, svež, novatorski pogled na jezik. Kako bi ta vaš pogled definirali?

"V jeziku sem našel svojevrstne arhetipe, ki so podkrepljeni z božansko navzočnostjo. Arhetipe sem razdelil na levo in desno, in sicer od spodaj navzgor po levi si sledijo svinja, krava, kobila. Te besede so ujete v besedje za tretjo osebo, to je on: svinja kot on (glas n je on). Krava kot er (glas r je er). Kobila kot el (glas l je el) in na vrhu središčni jelen, kot hu ali hi (latinsko srna huda, torej glas h je jelen kot hudič - hu, hi. In potem si sledijo po desni strani navzdol vis a vis kobili koza kot abl, sledi nasproti kravi kača kot atl in na dnu nasproti svinji vse operoteno kot akl. Seveda so tu besede pri abl stablion in Abel; dalje Kvecalkoatl (operotena kača) in na dnu operoteno od čarovniškega do ptičjega. Na primer tu je nosilna beseda koklja. Od vodoravnih povezav bi omenil drugo, povezavo med govedom in kačo, kar sem odkril nekaj let pred znanostjo, namreč da imata kača in krava nekaj skupnega in temu se znanstveno reče retropozon ART 2, genom DNK je pri kači in govedu isti.

Povezave med levim arhetipom in desnim imamo v splošnem ljudskem spoznanju: v odvisnosti sta konj in koza (za gimnastiko); odvisna sta kača in govedo celo s posegom v DNK; zelo je tudi znana operotena svinja za čarovnice."

Več kot sto pesniških zbirk ste izdali, zvečine v samozaložbi. Tak obsežni opus je neverjeten, edinstven v slovenskem prostoru. Od kod ta osupljiva produktivnost, ki vam je morda celo škodila?

"Po revijah je izgubljenih še toliko pesmi, ki niso prišle v knjižno izdajo. (Žena Magdalena pa je k temu dodala: 'Zakaj toliko, lahko odgovorim jaz, ki z njim živim že 53 let. Valentin je BESEDA, je PESEM, in to 24 ur na dan, 365 dni v letu. Vse drugo je le zraven.')"

Kako vidite sedanje razmere zaprtosti, pandemije, kulturnega molka tako rekoč?

"Današnji čas se je nakazoval pred desetletji s posegom narave v živalske vrste, ki so se preveč namnožile. Kuga je redčila pasje vrste in vrste raznih divjih živali. Danes pa je število milijard ljudi presedlo naravi in je brez laboratorijskih poskusov udarila.

Kar se pa kulturnega molka tiče, sem ga deležen tako rekoč vseskozi. Kar se kulture tiče, zame ni sprememb, evro gor ali dol, jaz od tega nimam nič. Glede na zdravstveno stanje sem navajen tudi zaprtosti ali osamitve."