(INTERVJU) Véronique Olmi: Navdih se porodi iz šoka

Pred dvema letoma je bila prvič v Sloveniji. V sklopu projekta Goncourtova nagrada Slovenije so njenemu romanu Bakhita prvo mesto med Goncourtovimi nominiranci leta 2018 podelili študentje ljubljanske romanistike. Bakhita je njen trinajsti, najbolj prevajani in nagrajevani roman. Véronique Olmi je pisateljica, dramatesa, scenaristka in igralka. Njena dela so prevedena v več kot dvajset jezikov in njena gledališka dela igrajo že tri desetletja na številnih odrih po svetu. Doslej smo jo na slovenskem literarnem trgu poznali po romanu Bakhita, izdala ga je 2019. založba Mladinska knjiga v prevodu Janine Kos. V Franciji so roman nagradili blogerji in žirije raznovrstnih nagrad. Knjiga se je uvrstila med finaliste številnih literarnih priznanj, med njimi tudi na listo štirih finalistov najprestižnejše francoske literarne nagrade Goncourt.

V petek, 7. maja, bo v ljubljanski Drami premiera prve drame Véronique Olmi na naših odrih - Škorpijon (v izvirniku La juissance du scorpion, iz leta 1998, v prevodu Primoža Viteza). Družinska drama odpira teme, ki obvladujejo naš čas: ksenofobijo, fašistoidnost, nesprejemanje drugačnega. Avtorica subtilno izrisuje na videz zelo normalne like, ki so globoko v sebi prežeti s strahom. Kot pravi režiserka uprizoritve Nina Šorak, se strah pred vsem, kar je tuje, v posamezniku, ki se zapira v svoj lastni svet, vsak dan stopnjuje. Strah pred izstopom iz hiše prerašča v paničen strah pred drug(ačn)im. Igra Škorpijon v svojem strašljivem vrtincu razkriva brezčutnost današnje družbe do samega dna. Po dveh desetletjih od nastanka je tekst še pridobil aktualnost.

V intervjuju za Večer pred ljubljansko premiero Véronique Olmi preleti svoje ustvarjalne postaje. Najprej je bila dramatičarka in imela je, kot pravi, srečo, da so njene drame igrali v Comédie française in na festivalu v Avignonu, v dobrih režijah in z dobrimi igralci. Potem je prejela povabilo slovite založbe Actes Sud za roman in danes je med najbolj prevajanimi sodobnimi romanopiskami. Njeni romani Bord de mer, Numéro six pa Cet été-là - so uspešnice ne le v Franciji, ampak tudi v Nemčiji, Angliji ...

Ste romanopiska, dramatičarka, prevajana po vsej Evropi, igralka, tudi scenaristka - veliko misij za eno ustvarjalno življenje? Redko se v umetniku križa toliko svetov.

"Menim, da ima vsakdo od nas raznovrstne talente, a si jih pogosto ne upamo izkoristiti. Kriva je družba, ki nas zapira v predale, definirane, zaprte in natančno določene. Škoda."

Vnovič smo zašli v slepo ulico

Znamenita založba Actes Sud, ki je izdala v knjigi vaše drame, vas je nagovorila skupaj še z dvema dramatikoma, da izdate roman. Nastal je prvenec Bord de mer (Morska obala), ki je bil založniški fenomen v Franciji in še dvanajstih državah. Zgodba je nastala po časopisni vesti o detomoru; otrokoma je mati, preden ju je pokončala, kupila krompirček. Vse ste zasnovali na odnosu med dobrim in zlim?

"Da, vse je zasnovano na misteriju in kompleksnosti človeškega bitja. Gre za permanentno izbiro, ki je pred nami vsak dan, v različnih odtenkih in stopnjah, med dobrim in zlim, svetlobo in temo. Všeč mi je, da smo bitja na robu brezen, v nenehnem nestabilnem ravnovesju. Samo to je zanimivo za opazovanje in opisovanje."

Škorpijon je vaša prva drama, ki bo odigrana na slovenskem odru. Izbor prav tega dela najbrž ustreza času, teme drame, kot so ksenofobija, fašizem, zavračanje drugega, so danes še aktualnejše. Kako gledate na ta svoj tekst z distance več kot dveh desetletij?

"Na žalost je igra spet zelo aktualna, saj se v mnogih državah razraščajo populizmi, narašča moč diktatur. V Franciji ankete pred predsedniškimi volitvami leta 2022 postavljajo Emmanuela Macrona proti Marine Le Pen. Vnovič smo zašli v slepo ulico …"

Premiera vaše drame Škorpijon v Mali drami SNG Ljubljana sovpada s težavnim časom, ko se spoprijemamo s pandemijo covida-19, ko so gledališča zaprta oziroma omejena na bizarnih deset gledalcev pri nas ta čas. Družinska razmerja, ki jih obravnavate v drami, so danes še bolj na preizkušnji. Napetosti je v času lockdowna še več, čutiti je hipokrizijo in cinizem oblasti … Kako se sami spoprijemate s temi problemi danes?

"Res je pandemija vse še zaostrila: materialno in psihično smo še bolj nebogljeni in ranljivi, strah je tukaj med nami vsak dan, vseprisoten je, tesnoba je globalna, napetosti so na vrhuncu. Rivalstvo med bogatimi in revnimi državami razgalja neenakosti in nadvlade. Denar bolj kot kadarkoli prej obvladuje svet, svet, v katerem se besedi 'duša' in 'duhovnost' ne izgovarjata več, čeprav sta pomembnejši kot kadarkoli."

Potreba, ki ustvarja skupnost

V vaši dramatiki je čutiti vpliv Strindberga, tudi O'Neilla. Vaša prva drama je govorila o ruski pesnici Marini Cvetajevi in njenem sinu Murčiku v času, ko so ju agenti KGB zaprli v pariški hotel, potem ko sta se mož in hčerka vrnila v Rusijo, njo pa so obsodili vohunjenja. V ospredju je pesničina stiska, v kateri pa kljub vsemu pesni.

"Obstaja več vplivov, iz različnih dežel, kultur in obdobij prihajajo k nam. To je čudež literature. Do nas prihajajo po različnih kanalih in glasovih. Zdi se, kot da nas zmeraj nagovarjajo osebno, da nam odpirajo oči, nas vznemirijo, nam pomagajo živeti."

Nekje sem prebrala, da ste postali igralka po "družinski osmozi". Ali res? Rojeni ste v Nici v številni družini, kjer ste že kot otrok igrali v igrah, ki jih je napisala vaša babica za družinske zabave. Pravite, da je bilo ozračje pri vas zelo "slovansko". Vaši starši so menda živeli v soseščini penziona, kamor je hodil Čehov in kjer je napisal Tri sestre, pa tudi Lenin je počitnikoval tam, na Azurni obali. Kako torej vi občutite to "slovansko atmosfero"?

"Pravim slovansko, lahko pa bi rekla tudi sredozemsko. Prehajamo iz emocije v emocijo brez premisleka. Smejimo se, jočemo, se prepiramo, se odpiramo drugemu, to je nekaj trajnega v nas. Vse se meša z vsem, prevladuje pa zmeraj umetnost, pa naj bo profesionalna ali ljubiteljska. Zmeraj smo v naši družini peli ob mizi, brali svoje igre, svoje pesmi. To je naš način izražanja in skupnega življenja, naše bogastvo."

Tema nas poišče

Pogosto v vaši dramatiki izbirate tabujske teme, denimo v drami Matilda govorite o ženski, ki prihaja iz zapora po treh mesecih. Njen zločin: bila je v spolnem razmerju s štirinajstletnikom. Od kod navdih? Za zgodbo o Bakhiti vas je navdihnil naključni obisk cerkvice v Langeasu.

"Navdih je raznovrsten in izhaja iz različnih virov. Pogosto je porojen iz šoka, izrednih razmer, tema nas poišče, zagrabi. Pri Bakhiti sem potrebovala veliko časa, dni, mesecev, let, da sem se je lahko lotila in se ji povsem posvetila in da sem lahko pisala nepretrgoma."

Roman Bakhita je brez dvoma vaše najbolj znano in nagrajevano delo. Za najboljšega so ga prepoznali tudi slovenski študentje francoščine. Kako pa gledate na recepcijo vaše literature v različnih okoljih, se razlikuje?

"Sprejem dela se razlikuje glede na države in kulture, toda tisto, kar ostaja univerzalno, je ta nespremenljiva, nenehna potreba po zgodbah in čustvih, ki nagovarjajo človeka. Bistvena je ta potreba, ki povezuje ljudi in ustvarja skupnost."

Kakšna pa je po vaše danes vloga literature?

"Enaka, kot je bila vloga literature v preteklosti. Poglablja človeške zapletenosti, povezuje vesolja in izkušnje, terja delo na jeziku, ritmu besedi, izbiri 'kako kaj povedati' … Kako kaj izreči …"

Leta 2012 ste ustanovili festival Paris des Femmes (Pariz žensk) skupaj z novinarko in književnico Michelle Fitoussi in gledališko režiserko Anne Rothenberg z namenom več pozornosti posvetiti ženskim ustvarjalkam na gledališkem polju. Ali festival še zmeraj živi? In kakšen se vam zdi danes položaj žensk v gledališču?

"Festival bo praznoval deseto obletnico, mesto žensk v gledališču pa se ni spremenilo. Moški so še vedno na čelu državnih dramskih gledališč, večjih festivalov, glavnih kulturnih ustanov, delež avtoric pa je še vedno v manjšini. Enako je tudi z režiserkami."