(INTERVJU) Viljem Leban, ravnatelj NUK-a: "Nekakšen piarovec z zidarsko žlico sem"

Lani ste prevzeli vodenje NUK-a z večdesetletnimi izkušnjami v knjižničarstvu: bili ste že direktor treh knjižnic, zgradili ste že tudi nekaj knjižnic po Sloveniji - od Tolmina, Bovca, Kobarida do Kranja -, torej so pričakovanja, da vam bo uspelo dokončati NUK 2, visoka in upravičena?
"Res je, nekako za rep se me drži vodenje gradenj knjižnic, bolj kot ne naključno, priznam pa, da mi je arhitektura blizu in da nikdar nisem imel težav s prostorsko predstavljivostjo, kar je ugotovila tudi psihologinja, ki nas je v osnovni šoli testirala in poklicno usmerjala. Mene v arhitekturo. Obrnilo se je drugače, v kritičnih časih odločitev sta me bolj zanimali filozofija in književnost, od tod je pa le korak do knjižnic. Vse skupaj, vključno z veseljem videti rezultate dela, torej nekaj narediti, ne le delati, pripelje verjetno do gradnje knjižnic. A NUK 2 je posebna zgodba. Meni samemu ne more uspeti, to je skupen, vseslovenski projekt. Moja naloga je bolj prepričevanje vseh, da pritrdijo: da, zgradimo NUK 2! Nekakšen piarovec z zidarsko žlico sem."
Do konca leta boste imeli menda kljub koronakrizi "vse papirje v rokah"? Prvotni načrt arhitektov Bevka in Peroviča ostaja?

"Ostaja, z nekaj manjšimi spremembami, opustili smo zaprta skladišča in več prostora namenili uporabnikom. Število čitalniških študijskih mest smo skoraj podvojili. Do konca leta bomo predvidoma imeli gradbeno dovoljenje in projektno dokumentacijo. Tak je načrt in intenzivno delamo, da ta etapni cilj dosežemo, v usklajenem sodelovanju z ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport, ki vodi projekt in se tudi intenzivno angažira, da vso potrebno dokumentacijo pridobimo. Obe ministrstvi, za izobraževanje in za kulturo, sta lani podpisali pogodbo s projektanti in zagotovili sredstva za izdelavo načrtov."
Po sprostitvi protikoronskih ukrepov ste bili prva knjižnica, ki je bila odprta. Ste bili bolj pripravljeni od drugih? Kakšne ukrepe za zaščito uporabnikov pa ste sprejeli? Menda ste nabavili celo sterilizatorje za knjige?

"Že v začetku marca, pred zaprtjem, smo sprejeli nekatere ukrepe pri delu z uporabniki, uvedli smo razkuževanje rok, vzpostavili večjo razdaljo ipd. Tako da nam za odprtje, razen določitve, kako naj tok uporabnikov poteka skozi knjižnico in kako naj ravnamo z vrnjenim gradivom, ki je lahko vir okužb, ni bilo treba izdelati kakšnih dodatnih in zahtevnih ekspertiz. Zvečer, ko smo izvedeli za odločitev, da lahko odpremo knjižnico, smo se z najožjimi sodelavci dogovorili za sestanek naslednji dan, na njem smo sprejeli ukrepe, hišni red v času epidemije, navodila za zaposlene, postavili zaščito, se dogovorili za vpoklic najnujnejšega osebja in - to je to. Američani bi rekli 'It's not rocket science'. Splošne knjižnice so imele nekaj več dela, ker so morale omejiti dostop uporabnikov neposredno do gradiva na policah. Resnici na ljubo pa moram povedati, da je dan pred tem odprla vrata za uporabnike že Centralna tehniška knjižnica. Verjetno so oni že ponoči sprejeli vsa navodila in ukrepe.
Dva sterilizatorja, ki delujeta na osnovi sterilizacije gradiva z UV-C-žarki, smo naročili pred časom in jih bomo, če bo šlo vse po sreči, dobili kmalu. To je novost v naših knjižnicah, v Aziji pa nekaj povsem običajnega, tudi ko ni pandemije. Ko sem januarja na Tajvanu obiskal nekatere knjižnice, sem povsod naletel nanje."
Zgodba o jari kači in steklem polžu najbolj spominja na zgodbo o gradnji NUK-a. Pa vendar se zdi, da prav v kriznih časih potreba po NUK-u 2 zmeraj znova oživi in se začne materializirati, kajne?

"Zgodba o novi zgradbi nacionalne knjižnice je postala aktualna konec osemdesetih, po osamosvojitvi je državni zbor sprejel zakon o izgradnji, v času zadnje finančne krize se je pripravil in izvedel nov arhitekturni in urbanistični natečaj za NUK 2. Mislim, da ni naključje, da se v krizi bolj zavemo pomena, ki ga ima nacionalna knjižnica. V krizi smo bolj pozorni na to, kaj je vredno in trajno. Kaj je pomembno, za nas, posameznike, in nas kot skupnost, narod. Nacionalna knjižnica hrani spomin Slovencev, hrani zapise, ki so gradniki naše narodne identitete."

Načrtujete leta 2024, ob 250-letnici NUK-a, del praznovanj izvesti na gradbišču NUK-a 2. Mislite, da se bo ta časovnica izšla - ob vseh tegobah, ki so prav za slovensko kulturo najhujše? Vse druge dejavnosti - od turizma do športa - so resneje vključene v vladne protikrizne agende od kulture. Pa še odvisni ste od medresorskega sodelovanja dveh ministrstev, kar je v Sloveniji dodatna težava?

"Sam nimam občutka, da kultura danes ni dovolj resno obravnavana pri pripravi ukrepov za lajšanje težav, ki jih zdaj povzroča epidemija, zelo pomembno pa bo, kako bo Slovenija ravnala v času okrevanja, kako hitro bo to okrevanje in kam bo vlada prednostno usmerila sredstva za razvoj posameznih dejavnosti. Kot ukrep za spodbujanje gospodarstva je seveda pričakovati tudi financiranje večjih javnih investicij, med katere pa bi morali uvrstiti tudi investicije v kulturi in izobraževanju, ne samo cest in železnic. Da sta v projekt gradnje NUK-a 2 neposredno vključeni dve ministrstvi, ni tako velika težava, saj je to nacionalni projekt, o katerem mora odločati vlada, lahko je to celo prednost, saj bomo namreč v vladi za NUK 2 imeli morda dva zagovornika projekta, ministra za kulturo in ministrico za izobraževanje. Ker bo treba popraviti tudi zakon o izgradnji knjižnice, ki je bil sprejet pred 25 leti, se bo moral vključiti tudi državni zbor. Glede na to, da kakšnih odkritih nasprotnikov projekt NUK 2 ni nikoli imel, je lahko to tudi priložnosti sodelovanja in poenotenja vseh političnih sil. Kar je sicer, ker je tako redko, dragoceno že samo po sebi."
Prvi natečaj za NUK 2 sega v daljno leto 1989, torej dolga desetletja so se vaši predhodniki, začenši z ravnateljem Jarom Dolarjem (že v 70-ih letih) ukvarjali s tem projektom. Kaj se je v tem času v načrtih spremenilo? "Filozofija" knjižničarstva se je skozi čas najbrž zelo spremenila.

"V začetku je bilo v ospredju predvsem vprašanje, kako zagotoviti dovolj prostora za hranjenje gradiva, z leti pa vedno bolj, kako zagotoviti primerne prostore za uporabnike, da lahko gradivo uporabljajo. Knjižničarje so tradicionalno zanimala predvsem vprašanja, kako hraniti gradivo, kako ga po bibliografskih pravilih popisati in po kakšnem redu urediti, po abecednem, numeričnem in podobno. In ukvarjali so se seveda tudi s tem, kako uporabnike naučiti, kako se po tem redu ravnati. Če so seveda želeli priti do informacije. Nad informacijami so imele knjižnice nekakšen monopol. Na eni strani je bil urejen sistem, zbirka gradiva s katalogom, na drugi pa uporabnik, ki se je temu sistemu moral prilagoditi. Sodobne tehnologije zadnjih desetletij so to situacijo precej spremenile. Informacije, ki jih potrebuje uporabnik, so na mnogih mestih, pri bolj ali manj zanesljivih ponudnikih, na internetu. Knjižnice se zato vedno bolj prilagajajo potrebam uporabnikov. Ponuditi jim morajo dostop do informacij ne glede na to, v kakšni obliki in kje se hranijo. Uporabnik je zdaj v ospredju. Njemu se prilagaja sistem in ne obratno. Slediti moramo njegovim navadam. Zato je tudi prilagodljivost prostorov, tudi za prihodnje potrebe, osnovna zapoved tudi pri oblikovanju novih knjižnic. Če naši uporabniki študirajo ponoči, jim bomo ponudili nočno čitalnico, če študirajo v skupinah, jim bomo zgradili sobe za skupinsko delo, če potrebujejo pomoč pri iskanju, vrednotenju in uporabi informacij, jim moramo to pomoč zagotoviti v knjižnici."