(INTERVJU) Vsi smo lahka pehota globalnega kapitalizma

Je neodvisna arhitektka, kustosinja in urednica iz Zagreba. Sloviti arhitekt Rem Koolhaas jo je izbral za 14. Beneški arhitekturni bienale, kjer je prejela posebno omembo žirije za projekt Intermundia. Predstavlja ga ta čas tudi na razstavi v Umetnostni galeriji Maribor Ne glej nazaj, okej? Leta 2014 je bila finalistka Wheelwrightove nagrade za obetavne arhitekte na začetku kariere, ki jo podeljuje harvardska univerza.
Za vas je značilen nevsakdanji angažma - za arhitektko - za družbenopolitična vprašanja današnjosti. Na aktualni razstavi v Mariboru se predstavljate z Intermundio, ki je kuratorsko-raziskovalni projekt, instalacija in knjiga o Lampedusi, italijanskem otoku kot evropski vstopni točki migrantov iz Severne Afrike. Na otoku ste obiskali in dokumentirali nekdanji zbirni center za priseljence in na tem primeru izpostavili odgovornost arhitektov pri reševanju nasilne EU-politike. Kako ste prišli do Rema Koolhaasa?
"Zame so vprašanja ilegaliziranih migracij, socialne neenakosti, nezmožnosti pripadanja nekemu prostoru in posledic v prostorski in družbeni resničnosti ključni politični in humanistični izziv, ki se mu na naši periferiji Evrope ne moremo več izogibati, zlasti ne po zgodovinskem letu migracij 2015. Nujno je ilegalne ali bolje ilegalizirane migrante predvsem razumeti kot delavce, ki regulirajo vrzeli evropskega trga dela in ki odgovarjajo na temeljne potrebe zahodne družbe, ne pa jih imeti za 'nesrečnike' v naivnem iskanju boljšega življenja.
Večina nas danes živi ob imperativu mobilnosti in fleksibilnosti dela, transmigrantsko prebivalstvo pa je raznoliko in vsi mi (oni) - nomadi, begunci, izseljenci, priseljenci; prostovoljni ali ne - predstavljamo lahko pehoto globalnega kapitalizma.
Natanko pred petimi leti me je poklical Ippolito Pestellini Laparelli, glavni asistent selektorja 14. Beneškega arhitekturnega bienala Rema Koolhaasa, in mi ponudil sodelovanje na tej svetovni manifestaciji. Uspešno sem prestala vse intervjuje in evalvacije kustosovih projektnih predlogov. Moja Intermundia je bila izbrana za razstavo Monditalia, ki je predstavljala kolektivno predstavitev italijanske arhitekture in zgodovine. Koncept Intermundie je temeljil na raziskovanju spreminjajočih se mejnih krajev trans- in intraevropskih migracij, prikazoval je primer otoka Lampeduse kot metafore sodobnih priporniških razmer na vstopu v 'trdnjavo Evrope'."
Kako ste se lotili projekta oziroma raziskave Intermundia?
"Geneza projekta Intermundia je v ekstremno kratkem raziskovalno-produkcijskem obdobju, v pičlega pol leta, doživela kar nekaj sprememb. Sprva sem si zamislila projekt kot 'čisto' arhitekturo. Nameravala sem raziskovati tipologije centrov za begunce, skoncentriranih na italijanskih tleh, njihove urbanistične in arhitekturne značilnosti ter njihovo spreminjanje skozi zgodovino 20. stoletja. Ti centri so nastajali ob koncu druge svetovne vojne, ko je evropsko prebivalstvo bežalo pred nacisti na afriško celino, kar je nasprotno od današnjih preseljevanj afriških, podsaharskih migrantov, ki so se razmahnila po arabski pomladi 2011.
Zaradi izjemno skromnih finančnih okvirov projekta in težkih vremenskih razmer smo razstavo odprli pol leta po povabilu k sodelovanju. Odločila sem se fokusirati se na center za identifikacijo in deportacijo Contrada Imbriacola na Lampedusi. Odpotovala sem na otok na koncu sveta, bliže Afriki kot Siciliji. Nova okoliščina zame je bila nezmožnost vstopa v center, ki so ga v obdobju mojega terenskega raziskovanja spomladi 2014 obnavljali, njegove začasne podnajemnike pa evakuirali v centre ilegalnih migrantov na Siciliji. Tedaj se je v mojem raziskovanju dogodil preobrat in fokusirala sem se na izkušnjo avtohtone skupnosti, ki je zgodovinsko zaznamovana s transmediteranskimi migracijami."