Problematika migracij je v iztekajočem desetletju postala pomembna tema v razvitih družbah, predvsem zaradi beguncev in ekonomskih migrantov. Različne vrste selitev so seveda nekaj, s čimer se v takšni ali drugačni obliki soočamo iz dneva v dan zaradi turizma, študija ali vožnje na delo. A medtem ko so te oblike gibanja ljudi nekaj povsem običajnega in omogočajo, da družba teče po ustaljenih tirnicah, pa obstajajo skupnosti, ki so se znašle na hrbtni strani teh premikov. Režiser Miha Čelar je v svojem filmu iOtok na ta način pod drobnogled vzel majhen, komaj 5,8 km² velik otoček Biševo v bližini Visa, ki se ponaša z eno samo, a veliko turistično atrakcijo. Tamkajšnjo Modro špiljo, eno največjih naravnih znamenitosti celotnega Jadrana, na leto obišče več kot 100.000 turistov, prav ta vrvež pa zastira pogled na otok kot habitat, ki poskuša živeti tudi zunaj poletne sezone.
Otoček namreč stalno naseljuje le kakšnih 13 duš, ki po eni strani uživajo v nekoliko zapuščeni jadranski idili, po drugi strani pa trpijo posledice množičnega turizma. Modra špilja zanje predstavlja blagoslov in prekletstvo obenem – prav zaradi nje lahko ti zadnji prebivalci opravljajo svojo obrt, a jih poletna gneča pogosto potiska povsem na obrobje. Politične oblasti seveda v prvi vrsti vidijo dobrobit turistične dejavnosti, medtem ko posluha za potrebe domačinov pogosto zmanjka.
Film iOtok pred očmi gledalca s tem gradi nekakšno kartografijo otoka Biševo. Kamera spremlja prebivalce pri njihovih vsakdanjih opravilih, pri tem pa beleži tako naravne kot družbene danosti tega unikatnega okolja. Čeprav je ta mednarodna koprodukcija med Slovenijo, Hrvaško in Italijo še vedno nizkoproračunski dokumentarec, pa je Čelar svoj nabor snemalnih metod spretno popestril z obilico posnetkov z brezpilotnega letalnika, s posnetki s časovnim zamikom in všečno umeščenimi animacijami, ki dajo gledalcu celovit vpogled na dogajanje po otoku. Film sicer nekoliko trpi po pripovedni in montažni plati, saj kaže precejšnjo razpetost, v katero smer bi zapeljal svojo predstavitev otoka. Po eni strani je film večkrat bližje striktno observacijskemu dokumentarcu v slogu Fredericka Wisemana, a je po drugi strani viden tudi jasen poskus izklesanja bolj konvencionalne pripovedi, kakršne gledamo v televizijskih dokumentarcih. Prav to, da film ne uspe izklesati neke vodilne pripovedi ali dogodka, okoli katere bi gradil suspenz, film naredi nekoliko neodločnega v svojem podajanju informacij. Filmskega materiala je bilo sicer na voljo dovolj – sestanek občanov z mestnimi oblastniki denimo ponudi vso intrigo in konflikt, s kakršnima se ponašajo tudi tisti najboljši dokumentarci. Avtor teh adutov preprosto ne uspe uporabiti v svojo korist, da bi občinstvu ponudil bolj tekoče gledljiv film.
Dokumentarec iOtok je sicer režiser Miha Čelar ustvaril v sklopu širšega transmedijskega projekta, ki vključuje še spletno platformo, aplikacijo in igro. Film v obliki manjšega delčka nekega večjega, inovativnega projekta deluje bistveno bolje kot sam zase, saj zaokrožuje gradivo, ki so ga ustvarjalci prikazali v spletnem okolju. A tudi na filmskem platnu zgodba o prebivalcih Biševa odpira zanimiva vprašanja o krajih, ki jih večinoma poznamo zgolj v njihovi idealizirani luči, pa čeprav ta zgodba, vsaj v tem dokumentarcu, daje občutek neizpiljenosti.
