El Aaiun je prestolnica Zahodne Sahare, dežele, ki je že stoletja okupirana in velja za zadnjo afriško kolonijo. Njeni prebivalci, beduinsko ljudstvo Sahravijci, so se leta 1975 po osmih letih upora rešili stoletne španske kolonialistične nadvlade, a sta jih takoj napadli Mavretanija z juga in Maroko s severa. Mavretanija je iz vojne izstopila leta 1979, vojna z Maročani pa je trajala vse do leta 1991, ko so Združeni narodi domačinom obljubili referendum o samoodločbi, a se od takrat ni nič premaknilo. Ponovno stopiti v El Aaiun je zato največja želja Sahravijcev, ki so ostali brez domovine in so zaradi okupacije dveh tretjin njihovega ozemlja s strani Maroka prisiljeni živeti v begunskih naseljih v Alžiriji. In ta goreča želja, iz katere črpajo izjemno predanost in pogum, da kljub grozodejstvom, ki so jih preživeli, še naprej vztrajajo v nenasilnem boju za svojo pravico, je tudi rdeča nit dokumentarnega filma Erika Valenčiča Videti El Aaiun. Film, ki je nastal pod okriljem Hupa Brajdič produkcije ter s podporo Slovenskega filmskega centra in RTV Slovenija, bo premiero zaradi zaprtih kinodvoran danes ob 18. uri doživel na spletni strani Baze slovenskih filmov, kjer bo na ogled do četrtka.
Miroljuben upor v svetu vojne
"S Sahravijci sem se prvič srečal leta 2009, ko sem skoraj po naključju pristal v njihovih begunskih naseljih v Alžiriji. Že takrat sem vedel, da se moram vrniti in povedati njihovo zgodbo. Gre za eno od ljudstev, ki se jim že desetletja dogaja krivica. Njihova posebnost je v tem, da se za dosego političnega cilja - suverene, demokratične države - že tri desetletja borijo na miroljuben način," je pojasnil režiser filma, ki se je pred tem ukvarjal s podobno zatiranimi, a mednarodno bolj poznanimi ljudstvi: Palestinci, Kurdi in Asirci. Paradoks je, da je Sahravijce v "svetu vojne" prav miroljubni način izrinil iz mednarodnih medijev in debat. "Na zasedenem ozemlju organizirajo miroljubne demonstracije, v tujini pa si pomagajo z diplomacijo in podpornimi gibanji. In ravno zato, ker se ne poslužujejo terorizma in drugih nasilnih sredstev boja, svet zanje praktično ne ve. S tem pridemo do zelo grdega spoznanja o našem svetu: da se da samo z nasiljem priti na naslovnice medijev in v kolektivno zavest. Zato je še toliko bolj pomembno podpreti njihov boj in načine upiranja."
Samo z nasiljem je mogoče priti na naslovnice medijev in v kolektivno zavest
Predani svoji kulturi in tradiciji
Valenčiču so se Sahravijci usedli v srce zaradi gostoljubnosti, odločnosti in pristnosti, ki jih lahko skozi intervjuje v filmu začutimo tudi gledalci. Film je namreč posnet tako, da nas sogovorniki neprestano gledajo v oči z vso svojo bolečino in trpljenjem, pa tudi nepremagljivo voljo do življenja in vrnitve v domovino. "V osnovi so beduinski narod, ki živi v Sahari, enem najmanj gostoljubnih in nevarnih območij za človeško življenje na planetu. Da bi človeška skupnost preživela v takšnih pogojih, mora biti organizirana na podlagi solidarnosti in medsebojnega sodelovanja. Svojo kulturo in tradicijo vzdržujejo skozi stoletja in niti španska kolonizacija tega ni mogla zlomiti, ker so tako predani svojemu načinu življenja. Eden od znakov, ki pokaže, kako je to ljudstvo samosvoje, je ta, da kljub španskim misijonarjem na tem območju praktično ni kristjanov." Valenčič in njegova ekipa sta bila nastanjena pri družinah v begunskih naseljih in komaj so si lahko izborili, da so plačevali za hrano in jim ne bi bili v preveliko breme. "Na neki način te posvojijo."
Molk zaradi nezakonitega plenjenja
Velika motivacija, da je posnel film, je bila zanj tudi v tem, da svet tako malo ve o njih in njihovi situaciji. "Razlog za to je, da se na ozemlju zasedene Zahodne Sahare dogaja plenjenje naravnih surovin - predvsem fosfatov na kopnem in rib v oceanu. Pri vsem skupaj ves čas sodelujejo tudi velika evropska podjetja, ki odkupujejo rudnine ali tja pošiljajo ribolovne flote. To je prepovedano po ženevski konvenciji in kljub razsodbam sodišča za človekove pravice v Strasbourgu se to še naprej dogaja." Maroko pri tem tudi spreminja demografijo dežele, saj tja naseljuje svoje priseljence, hkrati pa zatira del lokalnega prebivalstva, ki je še ostalo na okupiranem ozemlju. Pri tem je neposredno udeležena tudi Evropska unija, ki Maroku za plenjenje namenja tako imenovano nepovratno razvojno pomoč. Denar evropskih davkoplačevalcev brez njihovega vedenja tako prispeva k okupaciji in plenjenju Zahodne Sahare, zato je Valenčič prepričan, da morajo Evropejci vedeti, kaj se tam dogaja. Ker Sahravijci ne od Evropske unije in ne od Združenih narodov niso deležni obljubljene politične pomoči, se bodo prej ali slej verjetno znova zatekli k orožju, kar bi lahko povzročilo novo tragedijo med tamkajšnjim prebivalstvom.
Filmu bo sledila knjiga
Valenčič je s fotografoma Arnejem Hodaličem in Katjo Bidovac Zahodno Saharo obiskal dvakrat, v letih 2017 in 2018, v tem času pa napravil 22 poglobljenih intervjujev z različnimi Sahravijci: nekdanjimi borci, žrtvami vojnih zločinov, političnimi predstavnicami, študenti, aktivistkami, novinarji in ženskami, ki so sredi alžirske puščave iz nič organizirale begunska taborišča v naselju v izgnanstvu. Sedem izmed njih je pristalo v filmu, preostanek pa naj bi bil kmalu ob spremljavi fotografskih portretov, ki so že bili razstavljeni tudi v Mariboru in Ljubljani, objavljen v knjižni obliki.
"Arne in Katja sta bila rdeča nit filma v toliko, da sta vse povabila v improviziran fotografski studio, kjer so portreti nastali. Želeli smo, da nam Sahravijci sami povedo, kdo so, kaj so in kaj se jim dogaja, zato v filmu tudi ni naracije. Podobno bo zastavljena tudi knjiga. Trenutno smo v iskanju partnerjev, predvsem tujih založb, ker verjamemo, da bi bilo knjigo smiselno objaviti v angleškem, francoskem, španskem in arabskem jeziku. Tako bi bila dosegljiva širši mednarodni javnosti, ki tako kot mi ne ve veliko o Zahodni Sahari in tudi nima od kod izvedeti, saj veliko knjig ne obstaja."
