Kadar beseda nanese na režiserja Martina Scorseseja, se največkrat pogovarjamo o njegovih legendarnih igranih filmih, kot so Taksist (1976), Razjarjeni bik (1980) in Dobri fantje (1990), vendar pa precej nezasluženo v senci tega tli dejstvo, da je 76-letnik tudi izjemen ustvarjalec dokumentarnih filmov. V filmih Osebno popotovanje po ameriškem filmu (1995) in Moje potovanje v Italijo (1999) se je najprej ukvarjal z zgodovino svetovnega filma, nato pa je leta 2005 presedlal v glasbene vode ter je posnel dokumentarce o Bobu Dylanu (Ni poti domov, 2005), o Rolling Stonesih (Shine a Light, 2008) in o Georgeu Harrisonu (Živeti v stvarnem svetu, 2011). Vsi ti filmi so prave mojstrovine, s katerimi je svoj ikonični status uporabil, da je dobil vpogled v zakulisje ustvarjanja največjih glasbenih legend našega časa. Scorsese se zdaj s filmom Rolling Thunder Revue spet vrača k Dylanu, tokrat pod okriljem spletne televizije Netflix. In to, kar smo ta teden dobili na male zaslone, je filmski dokument zgodovinske vrednosti.
To je filmski dokument zgodovinske vrednosti
