Po skoraj sto odpetih in uprizorjenih vlogah, številnih koncertih in nastopih mu je prva vloga, ko je upodobil Marulla v Verdijevi operi Rigoletto, še globoko v spominu. "Trideset let. Sto vlog. Nešteto emocij. Številni bučni aplavzi. Hvaležen sem in neizmerno ponosen na vsa ta leta, ki sem jih preživel na odru. Prežeta so s prečudovitimi trenutki, pa tudi razočaranji in veliko odgovornostjo do sebe in občinstva," pričenja pogovor Jaki Jurgec, ki je glasbeno popotovanje pričel pri šestih letih z igranjem na klavir.
Že takrat je rad obiskoval koncerte in predstave, na katerih je dirigiral njegov oče, priznani zborovski in operni dirigent Stane Jurgec. Fascinirali so ga predvsem nizki moški glasovi. Njegovo nadarjenost za petje so opazili na II. gimnaziji, kjer je sodeloval v tamkajšnjem English Student Theatru. "Izjemno sem hvaležen očetu, ki je podprl moj talent in mi omogočil študij pri res odličnih opernih pevcih in profesorjih. Operni oder se mi je že takrat zdel nekaj čarobnega in misel, da bom nekoč stal na njem, se je zdela utopična.
Nikola Mitić v navdih
Jaki Jurgec je študij petja zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorici Alenki Dernač Bunta. Po diplomi je izobraževanje nadaljeval na Accademii Verdiani Carlo Bergonzi v Italiji, kjer je leta 2002 diplomiral pri maestru Bergonziju. Kot štipendist društva Richarda Wagnerja se je izpopolnjeval v Bayreuthu in tudi na Konservatoriju za glasbo v Kijevu pri ukrajinskem baritonistu Viktorju Kurinu. Daljše obdobje je svoj glas razvijal pri srbskem baritonistu Nikoli Mitiću, ki je v njegovi karieri pustil poseben pečat. "Z Nikolo Mitićem, odličnim pevcem in predanim pedagogom, sva se zelo dobro ujela. Tri leta sva se skoraj vsakodnevno dobivala in vadila, poslušala posnetke, razvijala tehniko in še in še. Bil je moj navdih," se spominja Jurgec. Že v času študija se je uveljavil v obeh slovenskih opernih hišah, po zaključenem študiju pa je vse pogosteje gostoval tudi na odrih v tujini.
Med pomembnejše nastope v tujini uvršča predstave v dvoranah Bunkamura Tokyo (Japonska), Festival hall Osaka (Japonska), Zenith arena Lille (Francija), Teatro Verdi Busetto (Italija), Teatro Verdi Padova (Italija), Parma lirica (Italija), Burgarena Finkenstein (Avstrija), HNK Zagreb (Hrvaška), SNP Beograd (Srbija), SNP Novi Sad (Srbija), CNP Podgorica (Črna gora), National Theater Taipei (Tajvan), Coliseo dos Recreios Lisboa (Portugalska), Teatro Astra (Malta), Conventions Center Valetta (Malta), Mladinska opera Kijev (Ukrajina). V Sloveniji pa je nastopil na praktično vseh velikih odrih (SNG Maribor, SNG Ljubljana, Cankarjev dom, Križanke, Avditorij Portorož in številni drugi).
V stotih vlogah je odpel več kot tisoč predstav. "Solistična vloga, ki sem jo v teh tridesetih letih izvedel največkrat, je Figaro iz Seviljskega brivca. Odpel sem več kot sto predstav, arijo Figara pa še na ogromno koncertih, pravi baritonist. Doda, da je največji pečat v njegovi karieri pustila opera La boheme. "To je najbolj emocionalna opera, kar sem jih odpel. Ko je na koncu padla zavesa, sem vedno znova pristal v transu, iz katerega me je zbudil šele bučen aplavz publike," pripoveduje.
Vsake vloge se loti s spoštovanjem
V vseh teh letih so se vloge, predstave, koncerti, nastopi vrteli kot na vrtiljaku. Jaki Jurgec se prav vsake vloge loti odgovorno in s spoštovanjem. "Najprej se vedno začnem učiti besedila. To so stara libreta, v glavnem v italijanskem in francoskem jeziku, ki so precejšen zalogaj. Sledi melodični del, ki ga usvajaš s korepeticijami, dokler se vloga ne uleže v grlo, tako pravimo pevci. Velikokrat so se vloge vrstile kot po tekočem traku. Za posamezno opero se je treba naučiti od 100 do 150 strani partiture in zelo pomembno je, da si na koncu, preden stopiš na oder, prepričan vase in v vlogo. Tako je bilo vseh trideset let, moram pa priznati, da sem si nekoč nekoliko hitreje zapomnil kot danes (smeh)."
Največji pevčev strah je, da glas ne bi zdržal in da bi pozabil besedilo. Operno petje je življenje. To je poklic, ki ga opravljaš 24 ur na dan, izpostavlja. Pomembno je vzdrževati kondicijo, ves čas je treba paziti na glas, prisotna je bojazen pred prehladom, včasih v sanjah ponavljaš tekste in note, še našteje Jurgec. "Najbrž je za koga to nerazumijivo, pa vendar, biti operni pevec je način življenja. Živim za to, da stopim na oder, živim za nastop, čeprav včasih traja le nekaj minut. V tistih nekaj minutah dejansko živim in neznansko uživam. V tistih nekaj minut sem vložil ves trud in leta odrekanj ... In takrat se zavem, da nobena vaja ni bila zaman. Težko je biti 30 let v top formi, a se vedno trudim dati od sebe maksimum in upam, da je bilo to dovolj."
"Iz transa me je prebudil šele bučen aplavz publike"
Jaki Jurgec je velik ljubitelj motorjev. Vendar je hitro ugotovil, da motor in petje ne gresta z roko v roki in da so glasilke preobčutljiv organ, da bi ga lahko izpostavljal motoristični vožnji. Danes prosti čas preživlja z družino. "Odpravimo se na počitnice ali izlet, največkrat pa skupaj obiskujemo nogometne tekme sina Jana in gimnastične nastope hčerke Julije, ki je tudi izvrstna kitaristka."
Figaro, Papageno, Dulcamara, Sharpless, Giorgio Germont, Gérard, Harry Higgins, Falke ... V teh vlogah bo Jaki Jurgec zagotovo ostal nepozaben. V treh desetletjih je kot operni pevec uresničil domala vse svoje operne sanje: "Želim si le še zdravja, da bom lahko pel in ustvarjal še naprej. Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem, ki so mi stali ob strani na tej poti, družini, prijateljem, pevskim in drugim glasbenim kolegom, s katerimi smo skupaj ustvarjali in so me vedno navdihovali s svojimi izrednimi talenti, ter seveda cenjeni publiki, za trideset let bučnih aplavzov! Bilo mi je v čast. Ta jubilej je velika nagrada in uspeh v mojem življenju in želim si, da se še velikokrat dvigne zavesa in zgodi tisti čudež. Čudež, ki se ga ne da opisati z besedami, ker je enkraten in neponovljiv."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
