Petra Vidali
V ponedeljek je Maja Haderlap dobila avstrijsko državno nagrado za umetnost. To je pomembna nagrada, ekvivalent naši Prešernovi, vendar za koroško pisateljico in pesnico verjetno ne najpomembnejša. Prva pomembna, ki jo je dobila, je bila naša "mala Prešernova" že leta 1989 za pesniško zbirko. Bajalice so bile njena druga zbirka v slovenščini, v tretji, Pesmi/Gedichte/Poems (1998) se prvič pojavijo tudi pesmi, ki jih je napisala v nemščini. Naslednja knjiga, roman Angel pozabe (Engel des Vergessens), si je vzela čas. Leta 2011 je zanjo prejela nagrado Ingeborg Bachmann, ki je najbolj cenjena nagrada za prvo literarno besedilo v nemškem literarnem prostoru. Sledile so nagrada Bruna Kreiskyja za politično knjigo leta, nagrada za družinski roman leta, francoska nagrada za najboljši prevedeni prvenec, nagrada Maxa Frischa, ki je najpomembnejša švicarska literarna nagrada ... Avstrijska državna nagrada se zdi po tem skoraj samoumevna.
Angel pozabe je vplival na samorazumevanje manjšine
Ali umetnost lahko spreminja svet? Klasičen odgovor je, da lahko spreminja zavest posameznika in s tem posredno svet. Vendar obstajajo tudi literarna dela, ki so neposredno vplivala na družbena razmerja. Angel pozabe je, prvič, vplival na samorazumevanje manjšine. Nešteto odzivov priča, da je roman koroškim Slovencem pomagal obuditi njihove zamolčane zgodbe. Še zdaj pišejo avtorici, se ji zahvaljujejo za zgodbo in ji pripovedujejo svoje. Pretresljiva pripoved o odraščanju v okolju, ki sta ga zaznamovali destruktivna politika in avtodestruktivna psihologija, je prinesla katarzo. Četudi je roman pretežno avtobiografski, je tudi roman skupnosti v pravem pomenu besede. Drugič, to zgodbo je povedala matici. Drago Jančar je ob branju romana zapisal, da je mislil, da ve, kaj je nacizem naredil manjšini, a ni vedel zares, dokler mu ni povedala ta koroška dečva. Tretjič, zgodbo je povedala avstrijski večini. Pred enim letom, ko je bila Avstrija stara sto let, je na osrednji državni proslavi v Državni operi bilo nekaj govornikov po funkciji - predsedniki države, vlade, parlamenta -, slavnostna govornica pa je bila Maja Haderlap. Predstavnica manjšine, ki desetletja ni smela biti slišana, je spregovorila z najbolj prestižnega mesta v državi. Nalogo je opravila tako, da ni dala alibija politiki, ki znova utrjuje meje.
"Kdo sem, h komu spadam?"
"Toda ali se je mir v teh krajih sploh zares udomačil ali pa tu govorjena jezika še vedno nosita uniformo?" se je spraševala mlada protagonistka v Angelu pozabe. Ves čas se je morala izrekati in se legitimirati. "Kdo sem, h komu spadam, zakaj pišem slovensko ali govorim nemško? Taka izrekanja imajo senčno dvorišče, po katerem postavajo prikazni z imeni zvestoba in izdajstvo, posest in ozemlje, moje in tvoje." Žal je recepcija romana pokazala tudi, da legitimiranja in preverjanja prtljažnikov na meji še niso presežena. Tako kot je morala prej skrivati svojo slovensko plat, bi morala zdaj nemško. Slovenski kulturni policisti in cariniki kar niso nehali spraševati, zakaj je roman napisala v nemščini. Vsakič je povedala, da je nemščina postala njen profesionalni in čustveni jezik in da ji je omogočila distanco do boleče slovenske snovi. Povedala je tudi, da slovensko ne zna tako dobro kot nemško. (Čeprav zna slovensko bolje, pravilneje kot večina Slovencev na tej strani meje in bolje kot večina koroških Slovencev. Zaradi nje slovenščina na avstrijskem Koroškem pač ne bo izumrla.) In povedala je, kar govori vse njeno delo: da je identiteta v sodobnih družbah kompleksen in večsmerni proces.
Pobeg ni mogoč
Če bi bili sposobni razumeti slovensko kulturo nenacionalistično, kot krog, ki ima v središču ustvarjalnost v slovenščini, na zunanjih robovih pa hibridne forme - literaturo slovenskih avtorjev, ki pišejo v tujih jezikih, in tujih avtorjev, ki pišejo v slovenskem jeziku, ali tudi tujih avtorjev, ki tukaj pišejo v tujih jezikih -, če ne bi eden druge zmerjal z izdajalko, no, potem bi bili slovenski koroški avtorji - Haderlap, Lipuš in Handke - najmočnejši avstrijski literarni fenomen in eden najmočnejših evropskih.
Slovenski avtorji bi lahko bili najmočnejši avstrijski literarni fenomen
Izobrazba in genetika
Zdaj je Maja Haderlap samozaposlena v kulturi, kot bi rekli na tej strani meje. Prej je na celovški univerzi predavala gledališko zgodovino in dramaturgijo, še prej pa je bila 16 let dramaturginja v celovškem mestnem gledališču. Na dunajski univerzi je študirala germanistiko, filozofijo in gledališke vede, iz teh je doktorirala. V Angelu pozabe razloži, zakaj mladostna odločitev za gledališče: ker je življenje na odrskih deskah mogoče režirati, mogoče ga je ugnati. Ampak preden je postalo gledališče njen poklic, je že v osnovni šoli v Lepeni in Železni Kapli ter na dvojezični gimnaziji v Celovcu igrala na ljudskih odrih. Še zdaj zna cele replike iz nabožne prilike o Mariji, ki se je usmilila gobavcev. Seveda se zraven smeji, ampak ne more prikriti, da ima naravni talent za igro, kot ga ima tudi za glasbo in pesnjenje in pripovedovanje zgodb. V njihovi izbi v stari hiši se je pelo, plesalo in igralo, njen oče je igral harmoniko in klarinet, njena mama piše pesmi, njen brat Zdravko je bil med pionirji sodobnega plesa, zdaj pa na domačiji obiskovalce po potrebi vodi po pasijonskih postajah Angela pozabe.
