Petra Vidali
Mitsuki in Natsuki, okoli petdeset let stari sestri, pripadnici japonskega srednjega sloja, dočakata dan materine smrti. Končno. Priznanje, da sta nanj brezupno čakali, zveni brutalno, vendar je v kontekstu sodobne japonske družbe najbrž vseeno manj šokantno. Najprej, ker je to družba nadpovprečno dolgoživih starostnikov, potem pa še zato, ker se zdi zaveza, da bodo otroci do smrti skrbeli za starše, precej močnejša kot na zahodu. Cela generacija srednjeletnih žensk, že tako podvrženih menskim in drugim oslabitvam, si uničuje zdravje in skrajšuje življenje z nenehnim ukvarjanjem z onemoglimi starši, beremo v romanu. Tudi če so ti v bolnišnicah ali domovih za starostnike, je, očitno, nepredstavljivo, da jim ne bi bile hčerke ves čas na voljo.
To je splošen, civilizacijski, kulturni alibi za olajšanje, ki ga ob materini smrti začutita sestri. Specifičen alibi pa doda njihova družinska zgodba. Hčerki materi očitata, da si je jemala več, kot ji je pripadalo, ali drugje, kot bi smela vzeti, predvsem kar se moških tiče (in kar naj bi v drugačnih razmerah veljalo že za njeno mamo), in da je nepravično distribuirala naklonjenost med potomki.
Medtem ko se Mitsuki opoteka skozi zadnje leto kalvarije z mamo, odkrije, da si tudi njen mož jemlje več, kot bi smel, in to pri mlajši ženski. Prvi del romana je tako predvsem obračun z družinsko dediščino, po materini smrti pa si v drugem delu protagonistka vzame čas za soočenje s svojim odnosom. Da bi to postorila, se umakne v hotel, v katerem spoznamo še druge goste in druge zgodbe, Mitsukina zgodba pa se konča z odločitvijo za ločitev in z zastavitvijo samskega življenja.
Prevajalec Iztok Ilc o avtorici
"Minae Mizumura se je rodila leta 1951 v Tokiu. Ko je imela dvanajst let, se je zaradi očetove službe z družino preselila v New York, kar je bistveno zaznamovalo njeno pisateljsko pot. Toda selitev v ZDA jo je prizadela, tam se kljub solidnemu gmotnemu položaju ni počutila dobro, nadvse se je trudila, da do angleškega jezika ne bi razvila tesnejših vezi. Namesto da bi se čim prej seznanila z novim domom, se je raje potopila v branje kanoniziranih japonskih avtorjev, zaradi česa je bila njena japonščina čez nekaj desetletij, ko se je vrnila na Japonsko in objavila prvi roman, na tako zavidljivi ravni, kot da Japonske ne bi nikoli zapustila. (...) Doslej je napisala štiri romane, ki jim je skupno to, da so po obliki ali vsebinskih potezah prepleteni z japonsko literarno tradicijo."
Ženska osvoboditev lahko črpa samo iz zapuščine žensk
Vzporednice
• Po zgodbenem okviru treh generacij žensk - babice, mame, hčerk - in v veliki meri tudi po sporočilih je Mamina zapuščina podobna drami Tene Štivičić Tri zime. V povsem drugačnem okolju - japonskem in hrvaškem - izpišeta deli kompleksno zgodbo o najvišjih in najnižjih točkah emancipacije.
• Kombinacija Gospe Bovary in cenika nepremičnin spomni na roman irske avtorice Anne Enright Pozabljeni valček (v slovenščini je izšel prav tako v zbirki Babilon). Roman je študija prešuštva v času vladavine nepremičninskih trgov. Vrednost ljubezenskih razmerij in vrednost kvadratnih metrov sta po navadi pretirani in redko ostaneta nespremenjeni.
