Društvo slovenskih pisateljev je letošnjo Jenkovo nagrado za najboljšo pesniško zbirko podelilo Blažu Božiču za zbirko Mleček, žbunje: grobovi v njem, ki je izšla lani pri Centru za slovensko književnost.
Kot je v obrazložitvi zapisala žirija - predsednik Ivan Dobnik in člani Franci Novak, Jana Putrle Srdić in Magdalena Svetina Terčon - je Božičeva pesniška zbirka "osupljiv in preobražujoč vstop v zgoščeno izpisane pesniške pokrajine, za katere se zdi, kot da ležijo med nekim zdaj in nekim nikdar več, kot da so že pozlatele v spominu, a so obenem še vedno tu".
Prepoznamo stvarne prostore, ki drsijo iz konkretnega v abstraktno, iz posvetnega v sveto. "Tu se odvijajo profani obredi, kjer se na žrtvenik polagajo sanje in samote, kjer se iščejo krute dlani drugih, tu se išče zvezo in zavezo z nebom," je izpostavila žirija.
Božičev jezik izjemne, neklišejske čustvene intenzivnosti, ki naravno prehaja od povzdignjenega k pogovornemu, ni jezik brezupa, le zapisuje, pričuje. "In mogoče je največja zaveza prav v tem: biti priča, biti popisovalec z roba prostora in časa, dati ime tistemu, kar je izgubljeno, spregovoriti z osupljivo intenzivnostjo jezika, katerega pomeni ponikajo v globine srca, se vtopijo v telo, ostanejo tam za zmeraj in se vračajo kot dolgo pozabljene sanje," je sklenila žirija.
Žirija je prejemnika letošnje Jenkove nagrade izbrala med petimi nominiranci, med katere so poleg Božiča izbrali Nino Dragičević z zbirko Ampak, kdo?, ki je letos izšla pri založbi Škuc, Sergeja Harlamova z zbirko Hypomnemata ali Obnovimo osnove pisanja, ki je izšla lani pri Literarnem društvu IA, Tiborja Hrsa Pandurja z zbirko Psyops, ki je izšla lani pri Literi, in Gregorja Podlogarja z zbirko Atlas, ki jo je lani izdal LUD Šerpa.
Blaž Božič
Blaž Božič, rojen leta 1991 v Ljubljani, je pesnik, glasbenik, klasični filolog in prevajalec. Trenutno je doktorski študent na Oddelku za klasično filologijo FF UL, kjer pripravlja disertacijo na temo zadnjega epa antike, Epa o Dionizu Nonosa iz Panopolisa. Izdal je chapbook Grč (KUD Kentaver, 2011) in tri pesniške zbirke, Potem smo si vranice odprli na nežno valujoči livadi (KUD France Prešeren, 2013), K območnim poročilom (Center za slovensko književnost, 2016) ter zadnjo, Mleček, žbunje: grobovi v njem (Center za slovensko književnost, 2022). Njegove pesmi so bile prevedene v srbščino, angleščino, nemščino, grščino in ukrajinščino. Kot kitarist skupine nevem nevem in človek za eksperimentalnim breakcore-glitchcore-noise projektom SsmKOSK je zavezan tudi področju glasbe in zvoka. (Povzeto po portalih Vrabec Anarhist in Pranger)
