"Jugoslavijo je zrušila komunistična elita"

Filozofski teater (FT) je program, ki so ga začeli v HNK Zagreb pred šestimi leti, v sodelovanju z Majo Pelević in Ivano Nenadović pa ga sedaj organizirajo tudi v Beogradu. Srećko Horvat, duša FT, je dejal, da je na Bitefu udeležen v prvem javnem dogodku v zadnjem letu in pol. Nazadnje je bil na Dunaju v Burgtheatru z Želimirjem Žilnikom, Oliverjem Frljićem in Borisom Budnom. Ponoven vznik javnih dogodkov ima poseben pomen v teh časih, je dejal moderator na polnem Trgu Mire Trailović pred Bitef teatrom.

Gost, srbski filmski režiser Želimir Žilnik, je o Bitefu dejal, da je za njegovo generacijo bil pred dobrega pol stoletja na široko odprto okno v svet. Že prva izdaja je prinesla ogromen spekter fantastičnih ustvarjalnih rezultatov in kultur, predstavili so se ustvarjalci od Indije do Sovjetske zveze. "Sam sem bil šele začetnik, leta 1967 so moj prvi dokumentarni film predstavili na beograjskem festivalu. Za mojo generacijo je bilo tedaj vse, kar se je dogajalo tako na filmu kot v teatru, revolucija novega jezika, tem, postopkov."

Žilnik je družinsko povezan z gledališčem, njegov stric je znani gledališki režiser in nekdanji direktor Sterijevega pozorja, Milenko Šuvaković. Kako je nanj na začetku kariere vplivalo gledališče, je bilo moderatorjevo vprašanje. "Sem generacija, ki je začela hoditi v šolo 1949., to so bila nepojmljiva leta: Beograd je bil porušen, bilo je strahotno pomanjkanje vsega. Zanimivo pa je, da je tedanja oblast, ki se danes kritizira kot policijsko-represivna, ko je prišla z Rusi v osvobojeni Beograd, kot prvo institucijo ustanovila center za snemanje filmov. Začelo se je s filmskimi žurnali, kmalu pa so v njem snemali tudi igrane filme. Bojan Stupica je posnel prvi film, hkrati pa ustanovil prvo jugoslovansko dramsko gledališče. Moja širša družina je bila povezana s teatrom, doživljal sem ga tedaj kot artikulacijo zgodb, ki se v vsakdanjem življenju med družino in prijatelji ne govorijo. Vprašanja o smislu življenja ali o mejah sprejemljivega so se med drugim postavljala in ta izkušnja mi je zelo pomagala pri lastnem filmskem ustvarjanju na začetku."

Srećko Horvat je izhajal iz Žilnikove in knjige filozofa Borisa Budna Uvod v preteklost in kot pomembno etapo režiserjevega dozorevanja izpostavil pomen konca petdesetih in začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko se samoupravljanje seli v kulturni sektor. Žilnik in Buden omenjata pomen nekdanjih kinoklubov in amaterjev v njih - od Ljubljane preko Splita do Novega Sada, Zagreba, Beograda, kjer so se zbirali tudi filozofi, performerji ...

Dvesto kilometrov traku za en film

"Zaradi nekaterih obljub, ki jih je socialistična družba vsebovala v svojem programu, se je tista leta, ko so se univerze širile in ustanavljale v mnogih mestih po državi, soustanavljali tudi amaterski kinoklubi, radii, fotosekcije. Ni bilo mogoče v normalni trgovini kupiti tehničnih naprav in orodij. Filmska industrija je bila v fokusu oblasti - kot vrsta dnevnika sprememb in razvoja države na gibljivih slikah. Bila je visoko rangirana namera kulturne politike tedaj. Tiste čase ni bilo mogoče snemati drugače kot na filmskem traku. Za en sam dolgometražni film (denimo Veljka Bulajića, režiserja yu-epopej) je bilo potrebnih kar 200 kilometrov traku. Vsak meter filmskega traka stane pet dolarjev nekoč in danes. Velikanski denar je bil potreben, da se je posnel že prvi kader. Najcenejše filmske kamere so tiste čase stale 300 tisoč dolarjev, tiste za igrane filme pa kar milijon in pol dolarjev. Za našo siromašno državo je bilo vse to nedosegljivo. Generacija, ki je začela režirati tedaj, Žika Pavlović, Dušan Makavejev idr., ne bi mogla priti do filma, če ne bi bilo beograjskega, novosadskega ... kinokluba. Ko smo se včlanili v kinoklube, so bili za nas najpomembnejši stari, predvojni tehniki - fotografi, ki so nas učili razvijati filmski trak, delati kopije. Tu sem spoznal najboljše prijatelje v življenju.

Na akademijo za gledališče in film se nisi mogel vpisati, če nisi imel prej kake 'normalne' fakultete. Vsi naši režiserji so bili, preden so postali režiserji, bodisi zdravniki - Marko Babac, Aleksandar Petrović je bil umetnostni zgodovinar, Makavejev psiholog, Živojin Pavlović upodabljajoči umetnik, jaz sem pravnik. Koristilo mi je večkrat v življenju."

Švercerji oblasti in življenja

Konec petdesetih let filmi pridejo iz studiev in začne se revolucija. Filmi se snemajo na ulici, zunaj ideoloških zahtev. "Spremembe ni povzročilo le ideološko rahljanje politike, specifika je bil jugoslovanski položaj med dvema blokoma in odprtost tudi proti Zahodu. Do nas je hitro prodrlo vse novo na filmu tedaj - od ZDA, Anglije do Francije, Italije. Najmočneje je na nas vplival italijanski neorealizem s prizori poražene, povojne, osramočene Italije, a s posvečeno kulturno tradicijo. Prvič smo v francoskem 'nouvel vague' gledali Pariz, kako diha v svojih malih stanovanjih, kako zaposleni starši nimajo časa za svoje otroke ... Pod temi vplivi so bili tudi naši filmi."

Po osvoboditvi Jugoslavije je prišlo do razcveta ustvarjalnosti, a teme iz vsakdanjega življenja prihajajo skozi kinoklube, ne velike produkcije. Žilnikov opus je poln obstrancev, brezdomcev, Romov, transvestitov, emigrantov, "lumpenproletarcev", kot jih je imenoval Horvat. In prav zaradi njih je naletel na številne probleme v tedanjem sistemu. Prav ta razred je postal motor sprememb, do katerih pride konec 80-ih let in v vojnih 90-ih letih. Ta sloj je bil izkoriščen od bivših bankirjev, tistih, ki jih filozof Milan Kangrga imenuje "švercerji oblasti in življenja". Kako jih iz aktualne perspektive pandemije, družbe teorij zarot vidi Žilnik danes, ko jim novi vodje obljubljajo, da jih ne bo nihče tepel, od Miloševića, Tuđmana do Vučića idr.?

"Poleg ritma socializma, ki je po eni strani optimističen in produktiven, pa obstajajo tudi žepi družbe, ki so povsem pozabljeni in zanemarjeni. Te ljudi sem hotel prikazovati v svojih filmih. Tretjina Novega Sada je ostala zunaj proklamiranega napredka in skrbi za človeka. Prvič v življenju sem spoznal, da imajo tudi ti zavrženi, pozabljeni, neobstoječi svojo moralo, stališče in da vprašanje inteligence ni razredno pogojeno, kakor nas uči buržoazna znanost. Mene so najbolj zanimali ti marginalci in zaradi druženja z njimi so me celo prijeli."

Žilniku je bila Horvatova formulacija o lumpenproletariatu kot njegovi glavni bazi in materialu neprecizna. "Jugoslavijo je zrušila njena parazitska birokratska komunistična elita. Milošević je prišel na oblast tako, da je zminiral in ubil Stambolića in se razglasil za Leninovo linijo, ki je ponovno vzpostavila demokratični centralizem. Niti Kučan ni izšel iz zelo drugačnega filma, to je druga, tretja generacija tako imenovanih lumpenbirokratov, povezanih s parazitskimi deli gospodarstva. Ko se je začel majati celoten socialistični sistem s pojavom Gorbačova, ki je prišel na oblast dve leti pred Miloševičem, 1985., je imel vse adute v rokah, gumb za atomsko vojno. Zelo zanimiv liberalizem je bil, da so dovolili vsaki etnični skupini, da se opredeli tudi za ločitev od Sovjetske zveze. To je bil šok za lumpenbirokracijo."

Nagrajevane filme doma so prepovedovali, ker se je politika spremenila. Žika Pavlović, Makavejev, Saša Petrović so bili prepovedani od zveze komunistov in distributerjev. "Sam sem od kulturne skupnosti dobil sporočilo, da so moji filmi izgubili dostopnost do delavskega razreda in da bom izgubil socialno zavarovanje. Zato sem postal gastarbajter in odšel v Nemčijo. Bil sem tri leta, posnel sedem kratkih filmov in enega igranega. Ko sem se vrnil, so se razmere spremenile, trkal sem na vrata novosadske televizije, ki so jo ravno ustanovili. Zaradi mojih filmov so me vrgli 1969. iz partije kot trockista. Povedal sem jim, da ne morem biti trockist, saj ga niti bral nisem. A so mi rekli, da so me videli na fotografiji z Danielom Kohnom Benditom na beneškem festivalu. Bil je v žiriji mlade generacije. Ker je bil baje anarhist, so me razglasili za trockista. Na novosadski televiziji so me opozarjali, naj pazim. Spomnil sem se pozabljenih slojev naše družbe in hotel sem snemati v kolektivih. Bil sem prepričan, da mi bodo težje prepovedali, če bom šel v rudnik ali tunel, tovarno. Prišel sem v tovarno tekstila pri Pančevu, kjer je delalo za ogromnimi stroji tisoč žensk. Vsak stroj je bil velik kot buldožer in strahotno glasen. Niti enega moškega ni bilo, in ko sem vprašal, kje so, so mi odgovorili, da ne bi mogli vzdržati v hrupu in temperaturi 54 stopinj. V desetih letih sem naredil kakih deset filmov iz takih okolij in bili so predvajani po televiziji Novi Sad. Tudi iz Beograda so me klicali.

Zrenjaninska mesna industrija je hranila nemško in ameriško vojaško bazo v Frankfurtu: dvanajst kamionov je vsak teden vozilo tja. To je bila odlična roba, pregledana od ameriških generalov - vsako šunko so pregledali."

Leto 1971 - kaj bi lahko šlo drugače

Žilnik - "en človek, en vek", kot ga je poimenoval Horvat, res ni potreboval moderatorja. A ko govorimo o narodih, ki so razsuli tudi tisto dobro, kar je obstajalo v bivši državi, se zdi, da je ključno leto 1971. Leto, ko je nastal Žilnikov film, ki je šel takoj v bunker, Kapital - Svoboda ali strip. Pred nekaj leti so v beograjski Kinoteki našli tri kubične metre filmskega gradiva z napisom Sloboda ili strip. Igrani film z aluzijo na Marxa je vseboval tudi dragocene posnetke študentskih protestov po vsej državi. Karpo Godina je bil Žilnikov sodelavec pri filmu in skupaj sta tudi pregledovala gradivo, ki ga niso predali gladko. Žilnik se je moral sklicevati na zakon.

Je bilo prav to leto tisto, ko bi rdeča buržoazija - lumpenbirokracija, lahko kaj spremenila, pripustila v družbo več demokratizacije, a tega ni naredila?

"Iz Amerike sem bil vpoklican v vojsko, bila je zelo napeta situacija na madžarski meji. Ko sem prišel iz vojske, pa se je marsikaj sprostilo, zlasti poslovno. Registrirajo se privatne firme. Posnel sem zgodbo o novih yu-poslovnežih. A prišlo je do neravnovesja - film smo naslovili Kapital, zdaj se imenuje Svoboda in strip. Snemali smo v Sloveniji, Makedoniji, Dalmaciji ... Na koncu snemanja je prišlo do terorističnega napada v jugoslovanski ambasadi na Švedskem. Ubili so veleposlanika Rolovića. Pride novi pritisk. Celo sovjetska partija je obravnavala negativne pojave v jugoslovanski kinematografiji, navajali so vse filme, ki so okupacijo Češkoslovaške predstavljali kot negativen dogodek. Tako se je znašel na črni listi tudi naš film. Menjali so šefa Neoplante, izgnali so nas, filmski trak pa so, sem mislil, uničili. Štirideset odstotkov ga je izginilo. S Karpom Godino sva material pregledala."

Žilnik ni ničesar hotel napovedati, ker nima navade napovedovati svojih projektov, se je pa razgovoril o prijatelju Makavejevu. Leta 1994 sta oba snemala filme, Makavejev Luknjo v duši, Žilnik pa Tito drugič med Srbi. Kateri film bi Žilnik pred smrtjo posnel, če bi bil denar, iz duše? Makavejev je nekoč Rambu Amadeusu dejal, da o Jugoslaviji. Žilnik ni povedal. Končal je s spominom na Makavejeva. "Leta 1974 me je poklical v Pariz, bil sem v Nemčiji. Imel je sodni proces in me je prosil, da bi bil zraven. Hoteli so ga izgnati iz filmske ekipe. Očitali so mu, da se ne znajde na snemanju, da ga nočejo več videti. Snemalec je pričal, da je Makavejev najgenialnejši filmar, a nepraktičen, njegove zahteve nemogoče. Sodnik pa je razsodil, da je jugoslovanski režiser res anarhist, da ima posebne metode, a to so besede, ki se zadnjih 350 let izgovarjajo proti največjim duhovom francoskega naroda. Presodil je, da se ta film mora končati tako, kot si je zamislil režiser."