Darinko Kores Jacks
Daleč od tega, da bi Maribor zadnje čase in še posebno zadnji mesec živel v jazzovskem zatišju. Ambiciozno zastavljen program koncertov in odprtih jam sessionov v klubu KGB obeta celo nekakšno renesanso boljših časov za razvoj domače mladojazzovske scene. A steber kontinuirane novojazzovske ponudbe vendarle ostaja koncertni cikel Jazz v Narodnem domu (ND).
Za začetek nove sezone 2019/20 je v sredo skorajda po srečnem naključju na malem odru ND nastopil trio Tomorrow, ki sicer še ni prav dolgo skupaj (prvo skupno zgoščenko šele pripravljajo), a so se izjemni glasbeniki treh generacij in precej raznolikih podzvrstnih preferenc izvrstno ujeli in ustvarili nekaj vznemirljivo novega.
Čeprav ne nastopa kot vodja tria, je za ljubitelje jazza nedvomno glavni magnet legendarni 77-letni nizozemski bobnar Han Bennink, ki tudi v tej kombinaciji navdušuje z na videz lahkotnim, že kar malce humorno obarvanim, celo klovnovskim, a do potankosti dodelanim muziciranjem. Bolj melodično kot ritmično in spremljevalno vlogo igra predvsem z višjimi legami (skoraj bližje violončelu ali violi) najmlajši član tria, švicarski kontrabasist Christian Weber. Nedvomni vodja in frontman zasedbe pe je v Švici živeči izraelski saksofonist, pihalec, (skorajda rapovski) pesnik in vokalist Omri Ziegele, ki se spogleduje tako z žlahtno tradicijo afroameriškega free jazza kot z evropskim jazzovskim eksperimentalizmom (zanj je na primer tudi notno stojalo, ki ga premika po odrskih deskah, nekakšno pomožno glasbilo).
A pri vsej prefinjeni heterogenosti in vseskozi vrhunskem, že kar virtuozno ubranem muziciranju, prepletenem z obilico duhovitih prebliskov, se zdi posebno prepričljivo prav to, da trio kar nekako noče izstopati s kakimi izrazito poudarjenimi posebnostmi. Raje gradi izvirno avtorsko prepoznavnost bolj diskretno, skorajda iz ozadja na prvi prisluh bolj standardne jazzovske glasbe z občasnimi primesmi bolj umirjenega urbanega hiphopa pa še česa, in svojo inovativnost v polni meri razkrije šele ob natančnejšem in bolj zbranem poslušanju. Tega je nekako do dveh tretjin napolnjeni avditorij zmogel kar dovolj za buren aplavz ob koncu (s kratkim premorom vred) skoraj dve uri trajajočega koncerta.
Naslednjih programski vodja David Braun izjemoma ni napovedal, saj pogovori in usklajevanja z glasbeniki še potekajo. A po letih dosedanjih izkušenj se v klubski kletni dvoranici ND in morda še kje do začetka naslednjega poletja obeta še obilo zvrstno in slogovno raznolike ponudbe sodobne improvizirane glasbe.
