Kdo lahko napiše mojstrovino?

"Svojo službo imam res rada, to sem si želela početi od nekdaj, ampak, Adam, vedela sem, no, mogoče samo sumila, da do takšnega položaja ne bom prišla zlahka. Ne po uradni poti, ne kot ženska. In verjetno sem bila vedno pripravljena oddati nekaj dostojanstva, nekaj miru, da bi lahko uresničila svojo željo. Pretehtala sem, ali uklonitev ali grenkoba. Saj to ves čas počnemo vsi, sem se takrat tolažila."
Tega ni rekla hollywoodska igralka v drugi polovici drugega desetletja našega stoletja, to reče protagonistka romana Mojstrovina, Ana, urednica za leposlovje pri Mladinski knjigi leta 1985. Nekaj dostojanstva ni oddala tako, da je spolno zadovoljila producenta, šefa, nekoga pač, ampak tako, kot je to zahteval naš takratni državni hollywood. (Ob običajnih seksualnih mobingih imajo sistemi še druge mehanizme, na katere z notranjo prisilo pristaja dovolj podanikov.) Sanjsko službo je dobila v zameno za ovajanje. Ker med pisci oporečnikov ni manjkalo, ker je med njimi kalilo zrno upora, je bil teren ploden. In če bi se odločila, da tega ne bo počela, če bi izdala sistem, bi sistem izdal njo. Razširil bi glas, da je bila njegova ovaduhinja, za kar bi izgubila dobro službo in dobro ime. Brezizhodna situacija skratka. Ne moreš cel(a) iz nje.