Kdo so bili prvi zbiralci in razstavljalci umetnosti

Pokrajinski muzej Maribor (PMM) je v letošnjem letu nameraval razstavo Inventarna številka 1 predstaviti v razstavišču Kina Partizan. Ker to ni bilo mogoče, so jo izpeljali na spletni strani muzeja. Razstava je del skupnega projekta z Umetnostno galerijo Maribor v okviru aktivnosti, posvečenih proučevanju nastanka prvih slikarskih zbirk na območju Maribora in stoletnici organizirane likovne dejavnosti v Mariboru.

Virtualna razstava slikarskih, kiparskih in grafičnih del predstavi začetke zbiranja slikarskih del na območju Maribora, odpira številne vidike zbiranja, predstavljanja, lastništva del. V kontekstu razstave Inventarna številka 1 je v ospredju darovalec oziroma zbiralec, ki je predmet iz določenih razlogov podaril za muzejsko zbirko ali ga pridobil za svojo zbirko. Prikazana so dela, ki so v muzejski fond prišla kot rezultat zbiranja predhodnikov muzeja - Muzejskega društva (ustanovljenega leta 1902), Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko (1903) - in iz zbirke muzeja lavantinske škofije (ustanovljenega 1896.). PMM hrani v svoji zbirki slikarstva več kot tisoč del, v muzejski fond pa so prišla na različne načine. Pod inventarno številko 1 je zavedena slika neznanega slikarja Lovsko tihožitje, ki je v muzej prišla šele leta 1928. Informacije o prvih zbranih slikarskih delih morajo zato iskati v dokumentaciji predhodnikov PMM. Slike, ki so si jih meščani Maribora lahko ogledovali pred stoletji, so bile v plemiških zasebnih zbirkah. Le redke pa so se ohranile do danes.

​Brandisi in Khisli prvi zbiralci

Prve slikarske zbirke so nastale pri premožnem plemstvu v mariborskem gradu ter v dvorcih Betnava, Slivnica in Viltuš. Bile so delno dostopne javnosti. Prve slikarske zbirke so nastale pri premožnih družinah Khisl in Brandis, ki sta imeli v lasti mariborski grad in dvorec Betnava, Brandisi pa v drugi polovici 19. stoletja tudi dvorec Slivnica. Nekaj slikarskih del v Pokrajinskem muzeju Maribor je tudi iz dvorca Viltuš, ki so ga v 17. stoletju postavili grofje Herberstein, v 19. stoletju pa so bili njegovi lastniki člani plemiških družin Lannoy in Carnieri ter industrialca Jakob Badli in Peter Magerle.

Gustav Rudolf Puff je leta 1846 zapisal, da je bil grad grofa Brandisa najlepša stavba v Mariboru. V njem je bila lepa zbirka več kot 70 slik italijanske in nizozemske šole. Puff omenja, da so v južnem traktu visele "stara upodobitev nekdanje trdnjave Gornji Maribor" in "natančna upodobitev starega gradu iz leta 1600" in druge slike. Zbirka v mariborskem gradu je bila sicer zasebna, a marsikomu, ki je grad obiskal, tudi dostopna. Pred Brandisi so bili lastniki mariborskega gradu grofje Khisl. Puff je popisal 1846. galerijo 130 slik v dvorcu Betnava, ko je bil lastnik grof Klemen Brandis. Takrat so v Betnavi visela dela Dürerjeve, Michelangelove in Rubensove šole. Kje je danes glavnina slikarskih del iz Betnave in Slivnice, ne vemo. Najverjetneje je družina Brandis del slikarske zbirke odnesla s seboj ob selitvi na Tirolsko.

​Donacije mariborskih slikarjev niso bile številne

Lavantinski škofijski muzej je bil v Mariboru ustanovljen z namenom, da bi se zaščitila kiparska in slikarska dela, ki so jih odstranili iz cerkva. Zbirka nikoli ni bila na ogled javnosti. Hranili so jo v pritlični sobi stare gimnazije v današnji Mladinski ulici. Najpomembnejša slikarska dela, ki jih v zbirki lahko identificiramo, so dela Hansa Adama Weissenkircherja (1615-1695), ki je v svojem času veljal za enega najpomembnejših štajerskih slikarjev. V podporo in pospešitev priprav za ustanovitev načrtovanega mestnega muzeja, ki naj bi preprečil odtekanje dragocenih predmetov v druge muzeje, je bilo leta 1902 ustanovljeno društvo Museumverein in Marburg. Muzej je bil slavnostno odprt 6. decembra 1903 v prostorih mestne nadaljevalne šole na vogalu današnje Razlagove in Cankarjeve ulice.

Muzejsko društvo je od leta 1902 do leta 1922 vodilo evidenco zbranih predmetov v inventarni knjigi. Prvi vnos je iz 13. septembra 1902. Prvo slikarsko delo, ki ga v današnji zbirki slikarstva z gotovostjo prepoznamo, je portret mariborskega usnjarja Andreasa Fleissa.

Muzejsko društvo se je že leta 1903 obrnilo na mariborske slikarje Linda, Moserja, Hackla in druge, od katerih naj bi prejelo nekaj slik oziroma kopij in fotografij za muzej. Iz zapisov v inventarni knjigi ugotovimo, da donacije slikarjev niso bile številne.

Poziv Muzejskega društva mariborskim slikarjem lahko štejemo kot prvo znano dokumentirano pobudo za zbiranje slikarskih del sodobnih ustvarjalcev na območju Maribora. Iz tega zapisa tudi lahko razberemo, kateri slikarji, povezani z Mariborom, so bili na začetku 20. stoletja toliko pomembni, da so njihova dela v nemško usmerjenem Muzejskem društvu želeli ohraniti za prihodnje rodove. Po podatkih v aktualni inventarni knjigi je Muzejsko društvo zbralo več kot sto slikarskih del. Meščani so prispevali predvsem portrete, med katerimi zasledimo upodobitve članov iz družin Fleiss, Herzog, Staudinger, Caminolli, Seidl, Wibmer, Schmiederer, Nagy, Muller, Tappeiner in drugih.

Zgodovinsko društvo za slovensko Štajersko je v Narodnem domu 6. junija 1909 odprlo najprej muzejsko razstavo, novembra istega leta pa še "muzej kot tak", je poročal tajnik društva dr. Franc Kovačič. V kulturnozgodovinski zbirki so omenjene tudi slike. Med tistimi, ki so naštete v poročilu, lahko danes v aktualni inventarni knjigi z gotovostjo prepoznamo le dve: portret Simona Gregorčiča in portret Stanka Vraza. 16. januarja 1916 so muzej preselili v opuščeno kaznilnico v današnji Cankarjevi ulici. Zgodovinsko društvo za slovensko Štajersko je imelo prostore najprej v deškem semenišču, leta 1909 pa je svojo razstavo odprlo v Narodnem domu. Med prvo svetovno vojno so morali muzej zapreti, leta 1920 pa se je zbirka združila z zbirko Muzejskega društva. Ko se je zbirkama leta 1924 pridružila še zbirka Lavantinskega škofijskega muzeja, so tudi prostori v prenovljeni kaznilnici v Cankarjevi ulici postali pretesni.

​Javno razstavljanje slikarskih del

Franc Kovačič je v svojem prispevku o nastanku mariborskega muzeja zapisal, da je muzej iz vseh treh združenih muzejev do tedaj (do leta 1928) zbral 6907 predmetov, od katerih jih mnogo še ni katalogiziranih, veliko pa jih je v čumnati in na podstrešju, ker zanje v muzeju ni prostora. Leta 1933 je mariborski mestni svet sprejel sklep o nakupu mariborskega mestnega gradu od Vilka in Berte Berdajs in grad je bil leta 1937 namenjen za muzej. Muzej v Cankarjevi ulici je bil 10. aprila 1938 zadnjič odprt za javnost, 18. decembra 1938 pa so bile muzejske zbirke odprte v prostorih mariborskega mestnega gradu.

Razstavljanje slikarskih del do odprtja mestnega muzeja leta 1903 je bilo omejeno na cerkvene prostore, kjer je slikarstvo imelo liturgičen pomen, in na plemiške zasebne zbirke, ki so bile javnosti le deloma dostopne. Do konca prve svetovne vojne organizirane likovne dejavnosti in umetnostnih razstav ni bilo. Po prvi svetovni vojni pa je vzniknila težnja po razstavljanju umetniških del slovenskih avtorjev in sočasno tudi po organizaciji, ki bi umetnike združevala. Prva razstava je bila v Kazinski dvorani in je trajala od 8. decembra 1920 do 2. januarja 1921. Tega leta so ustanovili tudi Klub upodabljajočih umetnikov Grohar. Do ustanovitve Umetnostne galerije Maribor (1954) so slikarska dela avtorjev 20. stoletja zbirali v Pokrajinskem muzeju Maribor. Glavnino teh del so po ustanovitvi galerije izpisali iz inventarne knjige muzeja in jo predali novi ustanovi.

Kot je povedala muzejska svetovalka dr. Valentina Bevc Varl, se razstava zaključuje z zbranimi predmeti iz časa med obema vojnama, saj bo čas med drugo svetovno vojno in po njej predstavljen v nadaljevanju projekta v prihodnjih letih. Zaradi obsežnosti gradiva in dokumentacije je to tudi smiselno.