Keramika s poetičnimi tetovažami od Maribora do Brd

Hiša Alma v Medani, kjer od 15. aprila razstavlja mariborski slikar in kipar Jože Šubic, pesnica Petra Kolmančič pa je na koronsko zapoznelem odprtju minuli četrtek brala svoje pesmi, je del tradicionalne umetniške ponudbe Goriških brd, kjer sozvočje med umetniki in vinarji ostaja tudi, ko ni več mednarodnih Dnevov poezije in vina. "Od decembra 2019, ko smo hišo odprli, do koronskega zaprtja države so razstavljali Bojana Križanec, Etko Tutta, Klemen Brun, Anja Kranjc in Jur Samec, izvedli smo kiparsko delavnico z Bojano Križanec, začeli smo literarne pogovore," dogajanje predstavi vodja hiše Martina Alma. Po Šubičevi razstavi bodo predstavili fotografa Borisa Grozdaniča Gorjana, imeli bodo ustvarjalne delavnice z literaturo, glasbo, risanjem, fotografiranjem, z vizualnimi umetnostmi, poletno filmsko in glasbeno dogajanje. Hiša ima tudi tri sobe za umetnike, goste, turiste, je zasebna, razstave in pogovorne večere je letos prvič sofinancirala občina, ima podporo ljudi, ki tudi redno prihajajo na prireditve. In vinarji vztrajajo pri drugovanju z umetnostjo. "Odgovor na vprašanje, zakaj, je preprost, saj so pridelovanje vina, vzgoja trte in občutek za opazovanje narave prav tako umetnost," pojasni Martina Alma. "Njena logična posledica je senzibilnost ljudi, želja po odkrivanju novega, po znanju in ljubezen do potovanja čez planke. Če ne drugače, v domišljiji."

Vodja hiše umetnosti dela v turizmu in vinarstvu. "Mogoče dokazujem, da velikokrat tudi brez poglobljenega predhodnega znanja in veščin v vseh treh strokah lahko z veliko mero ljubezni, vneme in motivacije ustvariš svoj lastni pogled na ta svet. Z vsem spoštovanjem in s ponižnostjo do vsakogar in vsega, od koder se lahko učim in črpam navdih."

Pred štiriindvajsetimi leti

Jože Šubic je Goriška brda odkril v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. "Navezava umetnosti in vina je od leta 1997, ko je bila na kmetiji Klinec prva umetniška kolonija. Aleks Klinec je bil prvi, ki je spoznal, da je povezovanje umetnosti in vina koristno tudi za vinarje. Spodbudil je dogodke s poezijo in vinom, potem je prešel na likovno področje, pridružili so se mu še drugi vinarji. Umetniki so veliko ljudem povedali o Brdih, vinarjih in tem, kaj vse je tam mogoče, in vedno več jih je prihajalo tja." Velika umetniška slika v vinski kleti ali celo galerijski prostor v vinski ošteriji je tako zdaj povsem običajna stvar, podobno tudi na avstrijski vinski cesti predstavljajo sodobno umetnost. "Druženje nas povezuje, in če je ob vinu prisotna še umetnost, je naše druženje lahko še bolj kakovostno," navezavo opiše Petra Kolmančič. V Brdih so se ljudje tri desetletja izobraževali, spremljali umetnost, sodelovali z umetniki, nove generacije jo razumejo kot dodano vrednost in tako je lahko podpora trajna in ne samo trend ali moda, je dodala. "Na takšnih razstavah in med takšnimi ljudmi se odlično počutim, takšna galerija lahko umetniku ponudi več zadovoljstva kot velike institucije, financirane z javnim denarjem," reče Šubic. Petra Kolmančič pritrdi, da je vznikanje neinstitucionalne podpore umetnosti v naši institucionalni realnosti dobrodošlo; v Grčiji tisti, ki so v tujini ali doma obogateli, podpirajo umetnike, prek fundacij, ki jih ustanovijo, vračajo v svoje okolje. "Mecenov pri nas ni, lahko pa bi se iz primerov dobre prakse, kakršna je v Medani, nekaj razvilo."

Jože Šubic deluje kot svobodnjak vse svoje slikarsko in kiparsko obdobje. "Konec osemdesetih in devetdeseta so bila odlična leta za kvalitetno likovno umetnost, bilo je tudi dovolj kupcev in širše publike z dovolj denarja, da so kupovali dela. Takrat je bilo stanje duha lahkotno, z manj problemi kot sedaj, ko je slabše in se še slabša. Zdaj se je med ljudmi pojavilo nevarno mnenje, da umetnost postaja nekaj, česar ne potrebujemo več. Ko vlada takšna miselnost, ni potrebe, da bi kaj financirali, spodbujali, tudi država ne," je opozoril. Skuša biti čim bolj aktiven v tujini, a ga je eden od galeristov tam vprašal, zakaj bi on investiral v njegovo umetnost, če ga doma ne podpirajo. Umetnostna galerija Maribor je zadnje njegovo delo odkupila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Sodelovanje po Bralki

"Ko sem naredil skulpturo Bralka, za katero je bila pobudnica Petra Kolmančič, me je prešinila ideja, da bi pripravil razstavo krožnikov z njeno poezijo," Šubic predstavi, kako je nastal njun skupni projekt Odmevi in puščice. "Naredil sem krožnik z močeradom in to se je kuhalo dve leti. Ko sem si lani ogledal hišo Alma, sem se dogovoril za razstavo keramik in takrat je zaživela ideja o keramikah s poezijo. Gre za sobivanje literature in likovne umetnosti. Petrina poezija mi je blizu, s poezijo je moja keramika drugače zaživela. In tudi njena poezija." Pesnica dodaja, da je to zanjo izjemna čast, ker ni veliko priložnosti za tovrstna sodelovanja: "Že dolgo me zanima povezovanje poezije z drugimi mediji in to, da je poezija prisotna tudi tam, kjer ni običajno, da zunaj njej namenjenih prostorov nagovori novo publiko. Tudi v službenem okolju, v Mladinskem kulturnem centru Maribor, povezujemo poezijo z videom, računalniško umetnostjo, filmom, glasbo, likovno umetnostjo, ilustracijami. Poezija me zanima tudi kot intervencija v javnem prostoru, kjer lahko računa na naključne mimoidoče, seveda če je dovolj močna."

Najprej so nastale oblike, potem je kipar izbral pesmi in jih dodajal na površino. "Petra opisuje položaj ženske, s čimer se tudi jaz ukvarjam, še posebno v zadnjem projektu Glorious Twelfth. Že na Bralki se mi je pesem Zvesta ženska zdela fantastična, kot tetovaža je videti." Njej je blizu njegov vitalizem, ki ga želi izpričevati tudi v pesmih. "Povezan je z osnovnim erosom, ki ni nujno telesni, ampak ljubezen do sveta, do bivanja, ki je dragocen dar. Inštalacije, kipi, skulpture niso abstraktne forme, ampak velikokrat za njimi zaznaš pereče družbene fenomene, kar je še zlasti razvidno iz postavitve Veličastnih dvanajst. Jože Šubic je umetnik, ki v svojih delih izpričuje humor, tudi zato lahko v njegovih kiparskih umetninah začutiš živega človeka iz mesa in krvi, potentnega moškega, ki je v nenehnem lovu." Slikarsko pa da je ekspliciten, je dodala, kar je radikalno, njej je bližje zakrivanje kot odkrivanje, a vseeno deluje odlično.

Postaviti umetnino na nočno omarico

"Humor mi je všeč, ker rad dražim ljudi, posebno z erotično tematiko, ki se je vsi nekako bojijo, je ne bi gledali, kaj šele postavili na nočno omarico, ker se to naj ne bi spodobilo, bi bilo pokvarjeno. Takšno zahojeno, zadrto gledanje se mi zdi negiranje veselja do življenja," razlaga Jože Šubic. Pri projektu Devet postaj tvojega okusa so bili objekti narejeni zato, da se ljudje z njimi poigrajo, kaj počnejo, a so se jih redki dotaknili. "Čeprav sem jih spodbujal, da so vzpostavili odnos, dialog, da bi poprijeli za stvar." Z umetnostjo, ki je na pogled nedolžna, igriva, humorna, torej nagovarja veliko vsebin. Petra Kolmančič bi s svojo poeziji rada ljudi odmaknila od rutine vsakdana, ki je velikokrat banalna. "Imajo nešteto izgovorov, da nimajo časa za to in ono, a si ga je treba vzeti, recimo na račun nekajurnega sedenja pred zaslonom. Zanima me ustvarjanje močne poezije, ki ljudi pritegne in zagrabi, jih drži čim dlje. Nič ne serviram že pripravljeno, zato potrebujem aktivnega bralca, ki se je pripravljen potruditi in poglobiti, je vešč dolgotrajnejše koncentracije, saj le tako lahko zares prodre v tkivo poezije." Po nastopih k njej najpogosteje prihajajo ženske, ki menijo, da je napisala nekaj, česar one ne bi znale ubesediti, tisto, kar čutijo, a je v predbesednem stanju, zato se jim njeno pisanje zdi dragoceno, saj lahko ozavestijo kakšen občutek in se z njim soočijo. "Ko je kaj le v občutenju ali v mislih, je neotipljivo, ko je napisano, postane otipljivo."

Šubica še vprašam o možnostih za prezentacijo likovnikov v primerjavi z drugimi umetnostmi. "Ko gledamo paleto umetnostnih zvrsti, smo mi res potisnjeni na stran," odgovori. "Možnosti trženja je zelo malo, imamo samo nekaj privatnih galerij. Te izbirajo predvsem umetnike, katerih dela je lažje prodati. Tisti, ki na seznamu povpraševanja niso visoko, ne pridejo v poštev. Glede tega smo v slovenskem prostoru bolj prepuščeni sebi in svoji iznajdljivosti."