Metka Kavčič mi je pred leti razkrila, da vselej potrebuje vizualno ali čustveno iztočnico, iz katere izhaja in razvija svoje kiparske zgodbe. Za obsežen del njenega opusa bi lahko rekli, da nas sooča s kiparsko reinterpretacijo predmetov kulturne dediščine ali osebne rabe. Izjema je figuralika, pri kateri pride do izraza predvsem užitek primarnega stika med materialom, glino, in umetničinimi rokami. Razstava v Galeriji Velenje nam prostorsko, pri čemer se ne uklanja natančnim časovnim relacijam, omogoča nemoten vpogled v posamezne kiparske cikle, nastale v dveh desetletjih avtoričinega dela. Pozoren gledalec bo ugotovil, da je skupno izhodišče tako figuralnega kot reinterpretativnega dela kiparke njena izredno občutljiva detekcija v mikro in makro prostoru človeškega bivanja. Sprejema ga z veliko mero empatije in hkrati kritično, humorno, včasih pa tudi skozi satiro ali celo sarkazem.
Obiskovalca ob vhodu v galerijo pozdravi nenavadna, lahko bi rekli nadrealistična skulptura velikih dimenzij, ki jo je kiparka poimenovala Metkino nabodalo. Ogromne iz aluminija izdelane vilice nabadajo mehko oblo poliestrsko formo, prekrito s folijo, na kateri je fotografija avtoričinega očesa. Redko videna kombinacija kiparske in fotografske tehnike, avtor fotografije je Branimir Ritonja, ter bunuelovska povezava kovine z očesom sta že ob svoji prvi postavitvi na travniku pred Gruberjevo palačo v Ljubljani vzbujali različne odzive. Leta 2003 je Kavčičeva na vseslovenski kiparski razstavi pod motom Ljubezen na zadnji pogled prejela nagrado županje mestne občine Ljubljana. Temo razstave je izbral filozof Aleš Erjavec, inspiriran tako z Baudelairjevo pesmijo Mimoidoči (A une passante) kot premislekom Walterja Benjamina, da pesem ne govori o ljubezni na prvi pogled, temveč na zadnjega. Erjavec je s tem sugeriral ustvarjalcem razmislek o umetniku, ki znova in znova išče popolno realizacijo svoje zamisli, ki bi bila vredna zadnjega pogleda. Kavčičeva je na omenjeni razstavi sodelovala z neke vrste "ikebano" iz vilic, na katere so bile nasajene fotografije oči. Dobljeno nagrado je naslednje leto izkoristila za postavitev pravega gozda Metkinih nabodal na prostem. Eno od teh nas nagovarja ob vstopu na razstavo. Nenavadna skulptura nosi v sebi sporočilo o ostrini in mehkobi, o moškem in ženskem principu, o dvojnosti, ki je prisotna v celotnem kiparkinem opusu.
Prostran prostor v pritličju galerije, prava nevtralna bela kocka, idealna za velike formate, omogoča učinkovito in jasno prezentacijo dveh ključnih ciklov Metkinega kiparstva: cikla Vrata in monumentalnih del iz varjene valjane pločevine.
Umetnica je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost po diplomi na oddelku za kiparstvo opravila še specialko za konservatorstvo in restavratorstvo. Po študiju je bila njena prva zaposlitev v Pokrajinskem muzeju Ptuj, kjer se je ukvarjala z leseno in kamnito plastiko. V letih dela na Ptuju je izoblikovala svoj že od očeta privzgojeni občutljivi odnos do predmetov, ki jim je čas morda odvzel nekaj žara, a jim dal posebno patino trajanja. V reinterpretaciji različnih zavrženih predmetov, predvsem starih vrat in znamenj, je našla nov izziv za svoje delo. Z barvnimi nanosi ter predmetnimi in figuralnimi dodatki jih je spremenila v artefakte, nosilce širokega pojmovnega spektra. Z izbiro označevalcev - figurin, ki jih umešča na vrata, ali pa dodatkov, kot je žičnata nit pri Šiviljinih vratih, postanejo ti "varno zavrženi" predmeti metaforični nosilci spreminjanja, prehajanja. V vseh civilizacijah so vrata izpostavljen simbol prehoda med poznanim in nepoznanim, med tu in tam. Nagovarjajo nas, da prestopimo njihov prag. Tega koraka se bojimo in hkrati hrepenimo po njem.
V formalnem smislu pa ciklus Vrata prinaša delen umetničin prestop v polje slikarstva. Informalni način izrabe od starosti ranjene površine lesa, predvsem pa obešanje na steno približata Vrata slikarskim objektom. Tako je razumljivo, da je prišlo do umetniškega dialoga s slikarskim kolegom Bogdanom Borčičem. Spomladi leta 2008 sta Borčič in Kavčičeva, tudi privatno v spoštljivo prijateljskem odnosu, pripravila skupno razstavo v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Njuna dela - kot da so si prišla nasproti. Motivno sta se povezala dva svetova: slikarjev in kiparkin. Povezala ju je govorica slikarsko-kiparskega artefakta, nadgrajenega z metaforiko dodanih elementov tako na Borčičevih platnih kot v metamorfozah Metkinih vrat.
