Po dolgem času bo Nobelovo nagrado za literaturo dobil avtor, ki - vsaj izvorno - ni zahodnjak, četudi je angleščina njegov literarni jezik. Abdulrazak Gurnah se je leta 1948 rodil na Zanzibarju, njegov prvi jezik je bil svahili. Konec 60. let je kot begunec prišel v Veliko Britanijo. Do konca preteklega leta je predaval angleščino in postkolonialno književnost na Univerzi Kent v Canterburyju, kjer tudi živi. Ob leposlovju - deset romanov in veliko kratkih zgodb - je znano tudi njegovo akademsko delo. Uredil je zbornika Essays on African Writing: A Revaluation (1993) in Essays on African Literature (1995). Veliko je pisal zlasti o Woleju Soyinki, V. S. Naipaulu in Salmanu Rushdieju.
Določiti ga poskuša kar nekaj oznak: pisatelj z Zanzibarja, afriški pisatelj, vzhodnoafriški pisatelj, postkolonialni pisatelj, celo pisec o svetovih ob Indijskem oceanu ali pa kar britanski pisatelj, ki piše o iskanju doma in identitete.
Pisateljeva predanost resnici in njegov odpor do poenostavljanja sta osupljiva. Njegovi romani se odmikajo od stereotipnih opisov in bralcem odpirajo pogled na kulturno raznoliko vzhodno Afriko. V Gurnahovem literarnem vesolju se vse spreminja - spomini, imena, identitete. Neskončno raziskovanje, ki ga poganja intelektualna strast, je prisotno v vseh njegovih knjigah in je enako vidno zdaj in na začetku njegovega pisanja," so zapisali pri švedski akademiji.
Pisati je začel pri enaindvajsetih letih, njegov prvi roman, Memory of Departure, pa je izšel šele leta 1987. Že čez eno leto mu je sledil roman Pilgrim's Way in leta 1990 roman Dottie. Njegov četrti roman Paradise (1994), s katerim je dosegel preboj na literarno sceno, saj je bil med finalisti za nagrado Booker, je nastal po raziskovalnem potovanju v vzhodno Afriko okoli leta 1990. Prinaša zgodbo o odraščanju in žalostno ljubezensko zgodbo, v kateri trčijo različni svetovi in prepričanja, piše na spletni strani Nobelove nagrade. V širšem naboru za bookerja je bil še njegov roman By the Sea iz leta 2001. Tudi za zdaj zadnji roman, Afterlives, ki je izšel lani, je naletel na dober sprejem pri kritikih in pri bralcih.
Kaj pravi Cobiss?
Po relativno dolgem času bo Nobelovo nagrado za literaturo dobil nekdo, ki ga v slovenskem prostoru (skoraj) nismo poznali. Ne le da nimamo prevedene nobene njegove knjige, Cobiss ne pokaže niti, da bi kdo v slovenščini kdaj posvečeno pisal o njem. Pove pa, da v slovenskih javnih knjižnicah je nekaj njegovih knjig. Trije romani v izvirni angleščini so v Mestni knjižnici Ljubljana, Afterlives, Paradise in By the Sea, zadnjega pa imajo v italijanskem prevodu na voljo v Kopru. V knjižnici Filozofske fakultete v Ljubljani pa imajo nekaj zbornikov z njegovimi prispevki ali prispevki o njem.
Česa Cobiss ne pove?
Čeprav Cobiss tega ne zazna selektivno, eno Gurnahovo zgodbo imamo prevedeno, izšla je v izboru sodobne afriške zgodbe z naslovom Jutri je predaleč (zbirka Kondor, 2007). Urednica knjige Nataša Hrastnik je ob današnji novici o Nobelovi nagradi za STA razmišljala, da so junaki njegovih zgodb pogosto posamezniki iz vzhodne Afrike, ki so na različne načine vpeti v odnose z Britanci oziroma drugimi Evropejci, in da je morda ravno to razlog za nagrado.
Roman se začne pred prvo svetovno vojno v Nemški vzhodni Afriki, današnji Tanzaniji. Likom sledi skozi burno stoletje, poraz nemškega imperializma, britansko kolonizacijo in končno neodvisnost. Zanima ga, kako je kolonializem zaznamoval posameznike in kako lahko ti vseeno znova zaživijo in sami izbirajo ljudi, s katerimi bodo živeli.
V enem od intervjujev za BBC-jevo serijo History of the World in 100 objects se je Abdulrazak Gurnah spominjal, kako je kot mladenič na Zanzibarju našel koščke kitajske keramike. Veliko pozneje je bil prvič v muzeju in je slišal zgodbe o velikih kitajskih armadah v vzhodni Afriki. Takrat so se ti koščki iz otroškega spomina sestavili, pridobili vrednost in postali označevalec nečesa pomembnega - stika. Prisotnost tako oddaljene kulture, kot je bila za Afriko Kitajska, se lahko ohrani stoletja. "Tako kot te posode so zlomljeni tudi svetovi njegovih literarnih likov, in vendar se trudijo sestaviti svoje koščke in ohraniti njihovo vrednost in lepoto," je zapisal v eseju o romanu Afterlives v London Magazinu Samir Jeraj.
Abdulrazak Gurnah kljub nominacijam za nagrado Booker in še za nekatere druge nagrade (Whithbread in Los Angeles Times Book Award) nikoli ni veljal za literarnega zvezdnika in tudi ne za favorita za Nobelovo nagrado. Zdi se, da je bil danes tudi sam res iskreno presenečen.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
