Knjiga za Milana Kučana in vse druge

Kaj podariti prijatelju za visoko obletnico, za njegovih osemdeset let? Sploh, če se premnogim zdi, da ima tako ali tako že vse.

Omizje prijateljev - in ne piše tovarišev, piše pa že na zadnji platnici knjige - je konec septembra lani spreletel skupen domislek, da bi za letošnji januarski 80. rojstni dan Milanu Kučanu poklonili zbornik pričevanj njegovih prijateljev, sodelavcev in nekaterih sopotnikov. Uredniški odbor Slavko Pregl, Špela Furlan, Anton Rupnik, Ivo Vajgl in Rudi Zaman je tako v treh virusnih mesecih s pomočjo desetin povabljenih sodelavcev, tem so v celoti prepustili ustvarjanje vsebine in oblike zapisov, spravil skupaj jubilejno čestitko oziroma knjigo: Prijatelj, državnik, človek - pričevanja o Milanu Kučanu, izdano pri založbi Didakta. Ob tem so zapisali: "Nismo gradili političnega projekta, ki bi komurkoli želel parati živce ali zalivati pridušene nasmehe."

Preden kdo razparanih živcev skoči v luft. Slovenci seveda že premoremo različne panegirike. Premoremo celo antologijo slovenske slavilne poezije, ki jo je že leta 1989 v knjigi Slovenska muza pred prestolom zbral Marjan Dolgan. Knjiga Prijatelj, državnik, človek ne sodi sem. Čeprav se vsaj dva avtorja sprašujeta, ali sodelujeta prav pri slavilnem poveličevanju. Ne, besedila so zelo pestra, zelo zanimiva, dostikrat hudomušna, iz njih pa veje naklonjenost slavljencu. Vendar je ta iskrena, ker Kučana zares tako vidijo. Med 85 avtorji jih je nekaj iz tujine, med njimi Adam Michnik, Christiane Hessel, Heinz Fischer, Stjepan Mesić, Latinka Perović, Aleksandeer Kwaśniewski ... Besedila ne spremljajo samo profesionalne fotografije Joca Žnidaršiča in drugih poklicnih fotoreporterjev. Veliko posnetkov "maloga bejloga", kot zapiše Vlado Kreslin, so avtorji prispevali iz zasebnih arhivov. Zraven so še zmeraj povedne karikature Tomaža Lavriča in Franca Jurija. Tudi iz najbolj turbulentnega Kučanovega časa, in ker je bil tedaj predsednik predsedstva, prav tako Slovenije.

Da ni vse nametano, avtorji so raz-vrščeni po abecednem vrstnem redu, v uvodu Kučanovo življenjsko in poklicno pot opiše zgodovinar Božo Repe. Že v prvem stavku ga opiše kot "najpomembnejšega slovenskega politika v dvajsetletnem obdobju od sredine osemdesetih let dvajsetega stoletja do izteka predsedniškega mandata leta 2002". Seveda je šlo za tranzicijo, za obdobje prehoda iz enostrankarskega sistema v večstrankarskega, za osamosvojitev Slovenije in njeno vključevanje v evropske in druge integracije. Jože Menciger odkrito napiše: "Čeprav osamosvojitev ni bila njegova prva intimna opcija ... je bil ključna oseba osamosvojitve; s svojim delovanjem je zagotavljal enotnost in v veliki meri omogočal, da se je Slovenija osamosvojila brez velikih žrtev, saj je razumno miril včasih preveč ihtave politike v parlamentu in vladi. Znano je njegovo sporočilo Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan, ki kaže na njegovo pronicljivost in poznavanje stvari."

To žolčnih kritikov, ki jim je večkrat pokvaril njihov šov, ni odvrnilo od tega, da predsednika, sicer med ljudmi v svoji aktivni dobi daleč najbolj priljubljenega politika med Slovenkami in Slovenci, ne bi razglašali za botra udbomafije ali za vodjo stricev iz ozadja. Sigurno pa ne vedo, da je pravzaprav Milan Kučan peti, tokrat pa res iz ozadja, član Laibacha, najbolj svetovne slovenske alterrock atrakcije. O tem, kako in zakaj, piše član Laibacha Ivan Novak. Človek, ki je Laibachu blizu, režiser iz Neue Slowenische Kunst Dragan Živadinov, pa knjigo konča z najbolj presunljivim pričevanjem. Bilo je v času zloglasne plakatne afere. Živadinov je popisal širši javnosti manj znano dejstvo, kako mu je Kučan - ampak kot pravnik, ki ve, kaj je pravna država - rešil življenje v priporu JLA. Živadinov zapiše, da pred slavljenca stopa "ne kot žrtev, ne kot pričevalec, ne kot oralni vir zgodovinskih dogodkov, temveč kot - preživeli".

Pa vendar Živadinov ob teh spominih ne hlapčuje, ne pade na kolena v prah pred prestolom. Pove zgolj, da je Milan Kučan ravnal prav. Da je to dovolj, pa pove o slavljencu več kot vse drugo.