Knjige, ki pritegnejo mlade: Dobra zgodba nima vedno srečnega konca

Mladinska književnost je dolgo prikazovala le idilično otroštvo. Ker je izhajala iz prepričanja, da je treba otroke obvarovati pred svetom zunaj materinega objema, so alkoholizem, nasilje, spolnost in druge kočljive teme mesto med platnicami našle šele nedavno. A prav take teme mlade pritegnejo najbolj, pravi knjižničarka Vesna Voglar Pulko iz Osnovne šole Videm pri Ptuju. Prvošolcem je obisk knjižnice zelo pri srcu - tam so lahko samostojni, sami si izberejo knjigo. "Pogosto si ne pustijo veliko svetovati," pravi knjižničarka. Izpostavlja, da tako navdušenje med starejšimi šolarji pojenja. "Z leti obisk knjižnice upada, učenci vedno pogosteje prihajajo po obvezno literaturo, drugega številni skoraj več ne berejo," pripoveduje.

Pritegnejo knjige o kočljivih temah, ki pa ne smejo moralizirati

Tabu teme so se v mladinsko književnost vtihotapile v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Najprej so taka dela prikazovala resnične družine. Bele ograje, modra polkna in srečne zakonce so v knjigah nadomestili zadušljiva stanovanja in matere samohranilke. Kmalu se je temu priključila tematizacija prestopništva in narkomanije, v drugem valu pa je mladinska književnost pozdravila homoseksualnost, bolezni, invalidnost, spolne zlorabe in samomor. Devetošolci so pogosto zelo zaposleni z odkrivanjem svojega mesta v svetu, obenem so željni spoznavati manj rožnato plat življenja. "Med njimi je veliko učencev, ki jim je branje 'največja muka', s težavo preberejo že obvezno literaturo - pri tem morda uberejo bližnjice. Najde se tudi nekaj takih, ki so ugotovili, da jim knjige lahko dajo marsikateri odgovor," pove knjižničarka. O tabu temah nemalokrat ne upajo ali ne želijo govoriti z odraslimi, morda jim jih odrasli pogosto niti ne znajo pravilno približati.
Ena od najbolj skrivnostnih tem je spolnost, veliko knjig recimo opisuje dolgoročne posledice nepremišljene spolnosti. Mladih pa po besedah Voglar Pulkove ne zanimajo samo s spolnostjo povezane teme, temveč predvsem knjige o odnosih – o prijateljstvu, o sobivanju z ljudmi, ki okolici niso preveč pri srcu, o nasilju (družinskem in medvrstniškem), o drugačnosti. "Zelo jih pritegnejo tudi knjige – vedno več jih je – o vzpostavljanju vezi po spletu in vseh radostih in še bolj nevarnostih, ki so povezane s tem," pravi. Tudi v tem pogledu so kakovostne knjige tiste, ki prikazujejo kompleksnost življenja in ne ponujajo enostavnih (nerealnih) rešitev. Obenem ne smejo pridigati, moralizirati. Po knjižničarkinih besedah take knjige v Sloveniji ponujajo zbirke Na robu (Založba Grlica), Z(o)renja (Miš založba), Odisej (založba Mladinska knjiga) in druge.

Najmlajšim naj o rasizmu razlagajo zajčki in veveričke

Čeprav se z zahtevnejšimi tematikami lažje spoprimejo učenci višjih razredov, je pomembno, da tudi knjige za mlajše bralce ne ponujajo samo srečnih koncev. Kvečjemu naj konci literarnih del vlivajo upanje in odpirajo perspektive za reševanje življenjskih problemov. V slovenskih slikanicah, ki so navadno privlačne za učence prvega in drugega razreda osnovne šole, so tabu teme našle prostor šele po letu 1990. Težke življenjske preizkušnje so v njih prikazane s človeškimi ali živalskimi liki, najpogostejša pa so pripovedna besedila. "Slikanice morajo pritegniti, seveda tudi s humorjem, čeprav govorijo o resnih temah," pravi Voglar Pulkova. Pritrjuje, da lahko v takih delih - z identifikacijo z glavnim junakom - otroci prepoznavajo svoja čustva, doživljanje sveta. "Velikokrat mladostniki, pa tudi odrasli nismo izjema, ne vedo, kaj v resnici čutijo, ne znajo opisati niti imenovati svojih občutkov. Potem pa v zgodbi prepoznajo sebe, dobijo vpogled v lastno doživljanje, ugotovijo, da s svojim burnim, pogosto bolečim doživljanjem sveta niso sami. Kvalitetna knjiga to omogoča," še doda.
Otroci, tudi najmlajši, naj s svojimi skrbniki zato prebirajo knjige o rasizmu, ksenofobiji, bolezni in drugačnosti. Knjige o drugačnosti lahko po knjižničarkinem mnenju pomagajo pri vzbujanju empatije, ki je v današnjem svetu pogosto zelo okrnjena. "Ko stopimo v čevlje glavne osebe, ko življenje pogledamo z njenimi očmi, morda začutimo vrednost vsakega živega bitja, ne glede na to, kakšno je. In s tem seveda plemenitimo sebe, medsebojne odnose, s tem delamo svet boljši," poudarja. Vendar Voglar Pulkova opozarja, da to, da otrok bere sam, še ne pomeni, da povsem razume, kar prebere. "Strokovnjaki menijo, da naj bi starši brali otrokom vse do desetega leta. Starši so potrebni za interpretativno branje, dobrodošel je kak spontan pogovor o prebranem, predvsem pa skupno branje daje otroku občutek bližine, varnosti, občutek, da so knjige zelo pomembne, ne samo sredstvo za urjenje bralnih veščin," našteje.