(INTERVJU) "Švedska Greta ni čudež, taki so tudi med našimi učenci, le poslušamo jih ne!"

Polonca Legvart je zaposlena na Osnovni šoli bratov Polančičev od 1989. Več let je bila zunanja sodelavka Pedagoške fakultete v Mariboru in redno sodeluje z Zavodom RS za šolstvo. Udeležena je v slovenskih in mednarodnih raziskovalnih projektih, objavlja v domačem in tujem strokovnem tisku ter nastopa na konferencah. Kot soavtorica ali recenzentka sodeluje pri pripravi učnih gradiv. Pogosto pripravi javne predstavitve ustvarjalnosti svojih učencev (razstave, predstave, videoprodukcije, publikacije itd.) in te so prejele že več priznanj. Je Šilihova in Kumerdejeva nagrajenka.
Glede na svojo delovno dobo ste izkušena učiteljica in lahko primerjate stanje v osnovni šoli skozi daljše obdobje: kaj se je resnično spremenilo v naši šoli?
"V šoli sem se zaposlila pred tridesetimi leti po diplomi za razredno učiteljico in končanem študiju pedagogike. Izbrala sem delo elementarke, učiteljice začetnih razredov, ker je tukaj strokovno delo bolj avtonomno in odnos z učenci, starši in drugimi dejavniki šole bolj neposreden. S seboj sem prinesla tudi izkušnje z različnih področij ustvarjalnosti – iz gledališča, glasbe, literature -, ki jih lahko kot razredna učiteljica s pridom uporabljam. Kombinacija s študijem pedagogike mi je omogočila širši razgled v stroki in stalen stik s krogom, ki je največ in najbolj dolgoročno razmišljal o izboljšavah šole, sama pa sem nove ideje bolj ali manj sistematično vključevala v svojo učiteljsko prakso. Sploh se mi zdi ključno intenzivno slovensko in mednarodno povezovanje med učiteljicami, ki bi rade preverile nove pedagoške zamisli, kar sicer terja precej nepriznanega dodatnega dela in stroškov, vendar krepi našo profesionalnost."