Ko prevod ni v smeri izvirnika

Predzadnji večer v ciklu Prevodni pranger v Lutkovnem gledališču Maribor je bil posvečen srbski književnosti. Selektorica Đurđa Strsoglavec je izbrala prevajalca Deana Rajčića in njegova prevoda Fame o kolesarjih Svetislava Basare in Atlantide Borislava Pekića. Đurđa Strsoglavec ima zajeten prevajalski opus del iz južnoslovanskega prostora; prevedla je dela Renata Baretića, Dubravke Ugrešić, Kristiana Novaka, Svetislava Basare, Vladimirja Pištala, Gorana Tribusona, Dragana Velikića in drugih. Vodi prevajalske delavnice doma in na tujem. Željko Perović je pesnik in prevajalec, izdal je tri pesniške zbirke v slovenskem jeziku in dve v maternem bošnjaškem. Tokrat sta bila tudi komentatorja iz publike, oba prevajalca, Dijana Matković in Muanis Sinanović.
Srbski večer je bil zelo drugačen kot denimo Ruski večer, ker ni izhajal iz odličnih prevodov in odličnosti prevedkov, ampak je izpostavil zdrse, slabosti. Selektorica je tokrat na prangerju razgalila prevajalčeva šibka mesta, neadekvatnosti, lažne prijatelje (besede in besedne zveze, ki na prvi pogled delujejo ali pa zvenijo podobno v obeh jezikih, njihov pomen pa je povsem drugačen) ... Izbrala je dve kanonizirani besedili, izšli sta 1987. in 1988., slovenska prevoda pa 2008. Atlantida pri Literi, Fama o kolesarjih pa 2015. pri Gogi. Obe knjigi sta bili pravi bum na tedanji jugoslovanski literarni sceni, postmodernizem je vstopil skozi velika vrata v to književnost.
Za južnoslovanske jezike v večini, izjema sta makedonski in bolgarski, velja prepričanje, da "jih vsi razumemo", je dejala Đurđa Strsoglavec, ki se s tem nikakor ne strinja. Na podlagi konkretnih primerov je pokazala na neustreznosti, nerodnosti, nesmiselnosti v obeh tekstih, začenši že z napakami v kolofonih obeh knjig. Pri primerjanju izvirnika in prevoda se ni ukvarjala z drobnimi prevajalskimi napakami, čeprav so se tudi te znašle na prangerju, ampak so jo zanimali predvsem sintagme, izrazi v izvirniku in prevodu, ki so zares neustrezni in povsem zgrešijo smisel vsestransko zahtevnega originala. Ponavljajoče se napake, ki so se pojavljale v prevodu Basare in Pekića, izhajajo zlasti iz dobesednega in parafraziranega svetopisemskega diskurza. Na primer "propovednik" je v Rajčićevem prevodu "pridigar", oznanjevalec božje besede, v resnici pa gre za naslov dela biblije. Pojavljajo se še drugi nenavadni prevedki, ki po mnenju Strsoglavčeve pomikajo pomensko polje in sporočilnost celotnega besedila v smer, ki ni smer izvirnika. Je "bitanga" res postopač, kot piše prevajalec, ali je kaj močnejšega? Ali je "zidanje babilonske kule" mogoče prevesti v po mnenju Strsoglavčeve preabstraktno, nenavadno "graditev babilonskega stolpa"? Fraza "dlanom o dlan" je povsem napačno prevedena v udarjanje "z dlanjo ob dlan". Gre za najbolj vsakdanjo srbsko frazo, ki pomeni "na hitro". Iz publike je sčasoma prihajalo vse več izjav v obrambo odsotnega prevajalca in urednikov obeh del.
Dijana Matković je opozorila na nelagodje ob seciranju prevajalskih napak v odsotnosti prevajalca, Željko Perović pa na primere lažnih prijateljev celo v eminentnih Kondorjevih prevodnih knjigah, kjer so srbske "jablanove" prevajali denimo v jablane, pa gre vendar za topole. Urednica knjige, ki je izdala prevod Basare, Jelka Ciglenečki, je dejala, da se tudi najboljšim lahko zgodijo napake in da obstajajo redki primeri zavrnitve prevoda. Kot je malo vrhunskih avtorjev, je tudi res dobrih prevajalcev malo. Najbrž tudi ne beremo izvirnika in prevoda vzporedno. Bližina med jeziki je bolj nevarna in varljiva, zato je lažnih prijateljev več, je dejala vodja Prevodnega prangerja Urška P. Černe.
Strsoglavčeva je postala pozorna, ko se je bralcem, ki izvirnika niso brali in so brali samo prevod, knjiga zdela medla, kot da z njo nekaj ne bi bilo v redu. Ni mogla verjeti, kako se je mogoče negativno izražati o tako super, intelektualnem, duhovitem, reprezentativnem romanu. Zato se je lotila take analize prevoda.
Tudi v Pekićevi Atlantidi pri nekaterih prevedkih ni bilo pomenskega prekrivanja po mnenju selektorice, ponekod je prevajalec posegal v slog avtorja. V prevodu se ne sme videti, kaj si prevajalec misli o avtorju in izvirniku, je dejala in navedla celo vrsto prevajalčevih pomenskih zdrsov, okornosti. Sklenila je z mislijo, da "bi morali biti pomembni in pomenljivi romani takšni tudi v slovenskem prevodu, če literarni prevod pomeni nadomestek izvirnika. Imeti morajo tak pomen, kot ga imajo v izhodiščnem literarnem sistemu."