(KOMENTAR) Kaj ima Prešernov spomenik z olimpijskimi igrami

Delo kiparja Ivana Zajca poznate, četudi morda še nikoli niste slišali zanj. Njegov je kip Franceta Prešerna pri Tromostovju v Ljubljani. Trg, nad katerim dominira spomenik, je prizorišče pesniških branj, političnih shodov za in proti ter sprejemov za naše športnike. Vendar pa ob nobenem odličju in nobenem protestu na trgu ni zbralo toliko ljudi, kot se jih je 10. septembra 1905, ob otvoritvi spomenika. Ker kamere in droni takrat niso pomagali, so štetja različna, a ocenili so, da je bilo 20 tisoč ljudi. (Ljubljana je takrat štela 40 tisoč prebivalcev.) Prišli so z vseh koncev slovenskega etničnega ozemlja in prišli so Slovani z vseh koncev Avstro-Ogrske. Veliko je bilo čeških, hrvaških in srbskih gostov, na železniški postaji jih je sprejemal odbor za Prešernov spomenik z županom Ivanom Hribarjem na čelu. Prireditev z mnogimi govori je trajala od poznega jutra do večera. Sploh pa spomenik ni združil sonarodnjakov le tisti dan, že pri zbiranju sredstev zanj se je zedinil ves narod. "Neizrekljivo me je veselilo, ko sem videl, kako dobro pojmuje naš narod, kaj je velikemu Prešernu dolžan. Za nobeno stvar se ni še pri nas s tako lahkoto zbiralo, ko za ta spomenik," je v Mojih spominih zapisal Hribar.

No, že naslednji dan so se začele predvsem v katoliško usmerjenem tisku žolčne debate o neprimernosti spomenika z ne dovolj oblečeno muzo. Treba pa je dodati, da so strupene opazke o reprezentaciji pesnika izrekali tudi liberalni literati, od Cankarja do Župančiča. Naslednji dan se je skratka začel kulturni boj.

Na to sem pomislila ob otvoritvi letošnjih olimpijskih iger. Najprej zato, ker je bila velik dogodek, ki ga ni mogel pokvariti niti trdovraten dež, ker je bila maratonska, ker so jo spremljali milijoni gledalcev in ker so reakcije pokazale, da tisto, kar je toliko ljudi združilo, tudi razdružuje. Drugo asociativno verigo pa je sprožila objava Narodne galerije, ki je spomnila, da je prav na olimpijskih igrah v Parizu pred stotimi leti sodeloval tudi - Ivan Zajec. Leta 1969 rojeni Zajec je bil v Parizu leta 1924 star 54 let in 293 dni. Računica je znana, ker je s tem Zajec postal "najstarejši olimpijec, ki je kadarkoli nastopil za Jugoslavijo". Bil je reprezentant Kraljevine SHS in res je tekmoval, samo da v disciplini, ki jo je lahko gojil tudi v zrelih letih, v kiparjenju. Sekcija olimpijskih iger je namreč do leta 1948 vključevala tudi tekmovanja umetniških del s športno motiviko - v literaturi, glasbi, kiparstvu, slikarstvu in arhitekturi. Zajec se je pri zasnovi olimpijskega tekmovalnega kipa navdihoval pri antičnih upodobitvah olimpijcev. Ko pa smo že pri starih Grkih, se velja spomniti še, da so bile tudi znamenite tragedije takrat tekmovalne igre. Občinstvo, ki je bilo v amfiteatrih tako množično kot na olimpijskih igrah športnikov, je odločilo, kateri traged bo nosil lovorjev venec. Sicer pa so bile še v elizabetinski Angliji uprizoritve Shakespearjevih iger težko pričakovana zabava za množice.

Prepričanja o tem, kaj zanima množice in kaj izbrance, kaj ljudstvo lahko razume in kaj sme razumeti ter kaj ima družbeno težo in moč, niso od nekdaj in imajo omejen rok trajanja.