Da so bile na letošnjem festivalu v centru dogajanja ženske, je potrdila tudi mednarodna žirija, ki je šest od osmih berlinskih medvedov za celovečerne dosežke podelila ustvarjalkam, prav tako pa pet nagrajenih zgodb prikazuje usodo in nezaustavljivo moč žensk. Glede na to, da je bila letošnja tekmovalna bera izredno bogata, odločitev žirije nikakor ni bila lahka, je pa ponovno povzročila vidno nestrinjanje v novinarskih (in tudi kritiških) krogih. Predvsem, ker sta bila spregledana vsaj dva najmočnejša kandidata, kitajski Yin ru chen yan, prelepa hvalnica preprosti ljubezni do (so)človeka in zemlje, ter špansko-francoski Un ano, una noche, intimni ter hkrati emocionalno intenzivni spomin na streljanje v enem izmed pariških klubov.
Z zlatim medvedom nagrajeni Alcarras, iskrena zgodba o španskem podeželju, v kateri smo priča družinskim trenjem kot posledici tehnološkega napredka in človeške lakomnosti, ustreza profilu zmagovalnega filma, saj ob topli človeški komponenti opozarja na širšo družbeno-ekonomsko problematiko, pregonu kmetovalcev oziroma obdelovalcev zemlje. Prav tako je bila upravičeno nagrajena odlična mehiška drama Robe of Gems, manj pa z veliko nagrada žirije ovenčan črno-beli korejski So-seol-ga-ui yeong-hwa, statično gostobesedna kritika zlaganosti v filmskem svetu. Tudi medved za poseben umetniški dosežek Rithyju Panhu za njegov futuristično esej z orwellovskim pridihom je razumljiv zaradi drugačnosti (dasiravno eksperimentalni pristop ni prepričal v smislu celovite izrabe kinematografskega jezika), medtem ko nagrajeni Avec amour et acharnement, najnovejši film veteranke Claire Denis, vzbuja pomisleke, saj ni bil najmočnejši med vsemi dramami, ki so se ukvarjale z medsebojnimi odnosi.
Še najbolj pa sta presenetila kar dva srebrna medveda za nemško komično dramo Rabiye Kurnaz vs. Geroge W. Bush. Vrednost filma, ki poveličuje izjemno energijo turške matere, ki ne obupa in ne izbira sredstev za osvoboditev njenega sina iz zloglasnega zapora Guantanamo, je nesporno v tem, da težko (in že ničkolikokrat obdelano) tematiko posreduje na drugačen način, z lahkotnostjo in humorjem, a Andreas Dresen je to storil preveč poenostavljeno, karikirajoče oziroma "na prvo žogo". Tak vtis samo še podkrepi nastop znane nemško-turške komedijantke Meltem Kaptam v glavni vlogi, ki je sicer sila simpatična, a bi težko rekli, da gre za najboljšo (tudi žensko) vlogo med prikazanimi filmi. Nasprotno se je večina strinjala z nagrado Lauri Basuki za stransko vlogo v poetični indonezijski Nani, čeprav bi si jo enakovredno prislužil tudi kak igralec. A to je pač cena nove enakosti, saj se od leta 2020 za glavno in stransko vlogo podeljujeta samo po en srebrni medved (in ne več ločeno za igralca in igralko).
Obiščite spletno stran brez oglasov.
