Film One so bombe (Bombshell) se začne z režijskim prijemom, ki je v zadnjem času postal zelo prepoznaven v sferi ameriškega političnega filma. Ugledna konservativna novinarka Megyn Kelly (igra jo izvrstna Charlize Theron) nas naslovi neposredno v kamero in nam predstavi zakulisje delovanja televizijske postaje Fox News, katere hierarhija tradicionalno sloni na seksizmu, ki je celo tako očiten, da ga brez težav opazijo tudi gledalci pred zasloni. A njena zgodba nas popelje v sila zanimivo obdobje v zgodovini te mreže, ko so se stvari v njihovi stolpnici v New Yorku nekoliko zakuhale. V ključnem obdobju tik pred uradno nominacijo Donalda Trumpa za republikanskega predsedniškega kandidata je namreč Gretchen Carlson (Nicole Kidman), še ena ugledna napovedovalka, vložila tožbo zaradi spolnega nadlegovanja proti izvršnemu direktorju omenjene TV-mreže Rogerju Ailesu (igra ga povsem neprepoznavni John Lithgow). Kellyjeva in Carlsonova sta s tem postali ključni figuri v eni najbolj presenetljivih sodnih in medijskih afer tega stoletja v ZDA.
Razlog, zakaj omenjeni začetek filma deluje tako znano, je to, da je nekje drugje režiser Adam McKay s filmoma Velika poteza (The Big Short, 2015) in Mož iz ozadja (Vice, 2018) prav s pomočjo prebijanja četrtega zidu med igralci in gledalcem postavil vzorčen primer filmov, ki udejanjajo napad na konservativno politično strujo v ZDA. Vsaj na začetku filma One so bombe se zato zdi, da mu režiser filma Jay Roach (poznamo ga kot režiserja franšize Austin Powers) zvesto sledi v njego- vih metodah. A kot se izkaže kasne- je, je namen tukaj vendarle nekoliko drugačen. Napad na desnico v Roa- chevem filmu namreč ne prihaja od zunaj, s strani liberalne politike, temveč iz lastnih vrst. S tem celove- čerec izpodbija stereotipno sliko po- staje Fox News kot aparata ideološkega enoumja, ki ustvarja novice po diktatu višjih političnih in ekonomskih sil in daje vedeti, da ima tudi ta medijska ustanova svoje lastne upornike. No, naj ne bo dvoma – One so bombe še vedno lahko beremo kot kritiko te TV-postaje, a vseeno film zaradi svojega preseganja črno-belega videnja ideologije odpira nekaj sila zanimivih moralnih in etičnih vprašanj. Med bojem televizijskih voditeljic proti spolnemu nadlegovanju se namreč izkaže, da to ni samo zgodba o krivdi, temveč tudi o odgovornosti, in to ne samo o odgovornosti tistih, ki so zlo storili, temveč tudi tistih, ki so ga utrpeli. Podobno kot zaključek filma V žarišču (Spotlight, 2015) tudi Roachev film obrne ogledalo in prevprašuje, ali ne leži del krivde za tako zapoznelo vstajo žensk proti spolnim zlorabam vsaj deloma tudi pri žrtvah samih, saj so se nekatere slovite napovedovalke raje odločile, da bodo o tem molčale in zagrabile priložnost za napredovanje, ki se jim je nudila.
Film prikaže bolj kompleksno sliko konservativno-liberalnega ideološkega boja
