Kot trinajsto prase smo

Vrhunski koncerti stare glasbe z uglednimi umetniki z vsega sveta v izbranih prostorih slovenske kulturne dediščine, sinonim za staro glasbo - vse to je festival Sevicq Brežice pod vodstvom Klemna Ramovša že štiri desetletja. Leta 1982 je organiziral prvi festival stare glasbe v Radovljici. Kaj prinaša letošnja edicija, ki se začne jutri in bo žal zaradi slabega sofinanciranja brez domačih umetnikov?

Katere so letošnje izhodiščne programske točke festivala Sevicq, pa tudi organizacijski okviri letos, ko vstopate že v 40. sezono?

"V bistvu gre za program, katerega večji del je bil načrtovan že lani, pa smo ga zaradi pandemije in izogibanja letalskim prevozom prestavili na letos. To so štirje koncerti: skupna produkcija španskih ansamblov Amystis in Ministriles de la Reyna, italijanski čembalist Fabio Falcone, nizozemski ansambel Scaramuccia in francoski XVIII-21 Le Baroque Nomade. Nizozemski Butter Quartet prihaja k nam v okviru projekta eeemerging, kjer smo bili štiri leta glavni partner, pa nam je zaradi slabega domačega sofinanciranja nekako zmanjkalo sape, kljub temu pa povezave ostajajo. Koncert omogočata Fondazione Ghislieri iz Pavie in Javni zavod Bogenšperk. Adriana Alcaide pa je bila pri nas že večkrat, vendar vedno kot članica ansambla. Solistični recital je želja čiste fikcije atraktivnega programa. Zaradi teh premikov je nekako zmanjkalo prostora za slovenske umetnike, ker si več programa zaradi slabega sofinanciranja ne moremo privoščiti. Smo pa že dogovorjeni, da pridejo prihodnje leto."

Ko sva se lani v težkih časih pandemije pogovarjala, ste dejali, da je z javnimi sredstvi za festival tako, kot da bi UKC postavili v pogoje Bolnice Franje. Je pogled aktualnega ministra končno kaj globlji od uradniškega razumevanja in pristopa?

"To težko komentiram, kaj posebno plodnega dialoga z ministrstvom ta hip ni. Se pa dozdeva, da ministru nekatere stvari morda le uspevajo. Ena hujših pomanjkljivosti sedanjega načina je dokončnost odločitve komisije, povsem arbitrarno, kot da so nezmotljivi. Vso razpisno politiko in prakso bi bilo treba močno prevetriti in jo postaviti v okvire pravne države. Zakonsko je sicer vse videti v redu, tudi postopki so na prvi pogled povsem v redu, tudi komisija se na prvi pogled zdi dobro sestavljena, kar ministri radi poudarijo. Ampak vseeno so razpisi pesek v oči, odločitve pa rezultat predhodnih odločitev dela uradništva. Primerjava s Franjo je žal še vedno močno na mestu."

Življenja nevladnikov štejejo (Black Lives Matter) tudi v kulturi - tako ste poimenovali vaš odnos do kulturne politike. Pravite, da je treba popraviti diskriminatorno kulturno politiko. Od 2018. smo brez nacionalnega programa za kulturo, eksistenco mednarodno uveljavljenih programov kroji samovolja posameznih uradnikov. Kaj še reči o tej žgoči temi? Vi ste vendarle preživeli, kajne?

"Ja, seveda sem preživel, sicer tega ne bi pravil, kar bi morda marsikomu ustrezalo, pa ne le na ministrstvu, tudi v tistem delu nevladne scene, kjer so prepričani, da bo za njih kakšna drobtinica več, če komu drugemu spodleti. Pa tudi računstvo jim ne gre najbolje od rok. Večji ko je projekt, bolj je občutljiv na slabo kulturno politiko. Če bi bila Karmina Šilec le neka drugorazredna dirigentka, najbrž ne bi imela takih problemov. Nevladna kultura, še posebno tista mednarodno prepoznavna, močno dopolnjuje tisto, kar država potrebuje. Se pa z njo dela kot svinja z mehom in smo kot trinajsto prase. Neki nebodigatreba. Kot Indijanci ali črnci. Bom zelo vesel časa, ko bo parafraziranje na BLM (Biack Lives Metter) nesmiselno. Smo v absurdni situaciji, ko na primer upravno sodišče med drugim meni, da izpodbijane odločbe ministrstva 'ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb', na ministrstvu pa ne le, da so ocene strokovne komisije zelo čudne, tudi v uradnem spisu sodišču so lahko hude neresnice. Nujna je prevetritev razpisne politike in opredelitev osebne odgovornosti. Zdaj se lahko tam dela karkoli, finančne posledice pa nosimo zgolj producenti."

Ko ste leta 1982 pričeli v Radovljici projekt, ki se zdaj imenuje Seviqc Brežice, stare glasbe v Sloveniji skoraj ni bilo. Nekaj let prej je s posameznimi koncerti delovala Schola Labacensis, vendar je takrat že prenehala. Danes so skoraj vsi, ki delujejo v slovenski stari glasbi, bolj ali manj neposredno povezani z gibanjem, ki ste ga postavili z Radovljico. To pionirstvo vam je lahko v čast. Neko zadoščenje vendarle je, kajne?

"Vsekakor mi doseženo veliko pomeni. Je pa malo grenak občutek, ko vidiš, kaj si napravil, postajaš pa nekako moteč element. Ampak z marginalizacijo vrhunskih produktov se soočajo tudi drugi. Prej samozavest kot zadoščenje, prej pogled naprej, kaj je treba spremeniti, kot gledanje nazaj. Izzivov je veliko in ti se priklepajo mnogo bolj v načrte kot v sanje o preteklih dosežkih. Eden najpomembnejših ciljev je urediti neko primerno sofinanciranje države. Ne govorim o udobju, ampak o profesionalnem ustroju in jasnih ambicijah, ki jih imamo. Nevladna kultura ni tako kot zasebne šole, ki pravzaprav izvajajo isti program kot državne. Tu gre za programsko dopolnjevanje, za razvoj deficitarnih področij, za razvoj slovenskega partnerstva evropski sceni."

Letošnji koncertni dogodki bodo vnovič imeli predtakte, torej klepete z umetniki. Se je to izkazalo kot učinkovito?

"Koncerti so kot biseri. Dogajanje je mnogo širše. Gre za razvoj scene, ne le glasbene, tudi povezave z lokalnimi okolji, kulturno dediščino, turizmom. Predtakti so vedno bolj zanimivi. Ko smo začeli, je le nekaj obiskovalcev prišlo tudi na predtakt. Zdaj pride nanje slaba polovica obiskovalcev koncertov. To je pogovorna dimenzija, predstavljanje dela in idej. Iskanje novih možnih konceptov glasbe in kreacij. Pregled dogajanja v zgodovini, pregled sedanjih socialnih aspektov umetnikov. Drugi del predtakta pa je obisk neke lokalne znamenitosti, kar prispeva v odpiranje lokalnega okolja in spoznavanje bogastev, ki jih imamo. Predtakti kot dogodek se vsebinsko razvijajo, vsako leto neki nov vtis, morda zametek nekega širšega programa. Predtakti so kondenzator vsega, kar naš festival že ves čas povezuje, želja po širšem poznavanju vsebine koncepta in njenem povezovanju z lokalno dediščino. Festival s tem le utrjuje svoje vizionarsko poslanstvo, ki ga je ves čas izvajal v viziji sodobnega muzeja, ki se odpira javnosti in na interdisciplinarni način ozavešča javnost naše slovenske skupnosti. V stalnem iskanju in boju za sredstva je Seviqc Brežice že pred priporočili Evropske unije deloval na področju razvoja novih publik."

Začelo se bo v soboto, 7. avgusta, na Gradu Brežice z ansambloma Amystis in Ministriles de la Reyna iz Španije, nadaljevalo z italijanskim čembalistom Fabiem Antoniom Falconejem na zanimivem kraju - Soteska Hudičev turn?

"S sijajnimi vokalisti in ostrimi instrumenti, kot so kornet, pozavna in dulcijan, bo to primeren začetek naše 40. sezone. Sicer tega ne obeležujemo posebej, ker za to tehnično, operativno in finančno ni nikakršnih možnosti, prispeva pa v prej omenjeno samozavest. Vse lokacije so zanimive, lepe in vznemirljive, tudi prispevajo v samozavest. Veliko bogastvo. Brežiška Viteška dvorana je največji pofreskan posvetni prostor daleč naokoli. Original, star 320 let. In poln živih barv. Slikar Remb se nam smehlja in je vedno z nami. Hudičev turn pa je nekaj posebnega. Magična točka. Fabio prihaja s tremi instrumenti: clavicytheriumom, ottavinom in čembalom. Zelo ekskluzivno."

Na Gradu Bogenšperk bo nastopil Butter Quartet iz Nizozemske. Španka Adriana Alcaide, violinistka, bo na Gradu Brežice z zanimivim programom Bach, Matteis, von Biber, improvizacije. Na Gradu Brežice se bo predstavil tudi ansambel Scaramuccia iz Nizozemske z Johannom Georgom Pisendlom: Novo odkrite sonate za violino in continuo. Sledil bo 23. avgusta Le Baroque Nomade iz Francije.

"Butter Quartet je izjemen mlad ansambel. Kanadčan, Američanki in Nizozemska so se srečali v Haagu. Podobno mednaroden je nizozemski trio Scaramuccia: Španec, Španka in Portugalka. Tudi študij v Haagu. Pri obeh ansamblih imamo originalne instrumente, ki jim jih je zaupala v igro Nizozemska fundacija glasbenih instrumentov. Sijajna violinistka Adriana Alcaide prihaja s solo performansom, v katerega ob Bachovi Ciacconi in Biberjevi Passagaglii vključuje tudi svoje lastne skladbe na baročni violini. Zaključimo s francoskim XVIII-21 Le Baroque Nomade, ki je že gostoval pri nas, in programom Vkrcanje za Cythero. Celoten program ponuja izjemno bogastvo mojstrovin, nepozabnih glasbenih del, marsikatero tudi ponovno odkrito, ki so nastala nekako med letoma 1500 in 1800 v Avstriji, Italiji, Franciji in Španiji. Vsekakor bo vsak koncert povsem enkratno umetniško doživetje."