(KRITIKA KONCERTA) Čarobni večer s Kremerato Baltico

Že ob zvoku prvih taktov Bachovega Koncerta v g-molu, BWV 1058 je bilo jasno, da bo prvi letošnji koncert iz Orkestrskega cikla Narodnega doma Maribor prav posebno doživetje. Pianist Georgijs Osokins je tipke klavirja prebiral ob izjemno cenjenem orkestru Kremerata Baltica, ki že četrt stoletja deluje pod vodstvom priznanega violinista Gidona Kremerja. Bachova mojstrovina je zaživela skozi enkratno prefinjeno, silno izrazno interpretacijo, ki je posegla po romantični ekspresivnosti, a vendar brez preseganja ustreznega slogovnega okvira in meje dobrega okusa. Ravno nasprotno: pastozni zvok orkestra je bil združen s pianistovim decentno podanim partom ter enkratno nežnim tonom in spevnim fraziranjem. Doživeli smo eklatanten primer zgledne izvedbe baročnega dela s sodobnimi glasbili, pri čemer je bila v prvi plan postavljena univerzalna, "objektivna" izraznost skladbe, ki ni nujno odvisna od danes tako cenjenega strogo historičnega pristopa.

Sledila je skladba Middelheim za klavirski trio in godalni orkester gruzijskega skladatelja Gije Kančelija. Gre za eno zadnjih njegovih del, ki nosi ime bolnišnice, v kateri je skladatelj nekaj časa okreval. Zato ne preseneča, da je njegova vsebina kontemplativna, intimna zgodba človeka, ki se pospešeno ukvarja z lastno minljivostjo in jo združuje s spomini. Tudi brez poznavanja tega ozadja Kančelijevo delo s svojo za tega ustvarjalca značilno intenzivno čustvenostjo in mehko melanholično izraznostjo poslušalca nagovori osebno, globoko. Komunikativnost Kančelijevega dela se je utelesila skozi enkratno ponotranjeno izvedbo, v kateri so pianist Georgijs Osokins, violinist Gidon Kremer in violončelistka Giedre Dirvanauskaite zvok svojih glasbil skladno in uigrano prepletli z žametnim zvenom orkestra. Na Kančelijevo mojstrovino se je v enako nežnem, liričnem vzdušju skladno navezal dodatek, ki so nam ga podarili Kremer, Dirvanauskaitejeva in Osokins - priredba Schubertovega samospeva Du bist die Ruhe.

Tudi po premoru smo se vrnili v podobno obarvan čustveni svet, v katerega smo tokrat vstopili skozi delo Stabat mater za godalni orkester in timpane poljskega skladatelja Milosza Magina. Ta je vzdušje ob križu žalujoče Odrešenikove matere naslikal z inštrumentalno skladbo in se s tem odmaknil od tradicije. Stabat mater dolorosa (Mati žalostna je stala) je sicer besedilo, ki je skozi stoletja doživelo neštete uglasbitve v obliki moteta, Magin pa je njegovo vsebino "osvobodil" besed in jo podal v obliki prečiščene, čustveno izjemno intenzivne inštrumentalne melodrame. Kremerata Baltica se je ponovno predstavila kot izjemno uravnovešeno, homogeno zvočno telo, ki poslušalca osvoji z ekspresivno barvitostjo in enkratno globino izraznosti.

Spored je sklenila izvedba Štirih letnih časov v Buenos Airesu Astorja Piazzolle, v priredbi Leonida Desjatnikova. Tudi ta slikoviti cikel so člani Kremerate Baltice obarvali z mehkobo melanholije in nežnostjo, hkrati pa ga napolnili tudi z enkratnim humorjem in temperamentom - prepoznavnim znakom argentinskega mojstra, ki je klasično glasbo oplemenitil s prvinami tanga. Nevsakdanje mehko, nostalgično vzdušje tokratnega koncerta je zato prav posebej skladno zaokrožil dodatek iz istega skladateljskega opusa - Oblivion. Gidon Kremer je v obeh Piazzollovih delih navdušil kot karizmatičen, navdihnjen solist, vseskozi pa tudi kot navdihujoč vodja izjemne zasedbe.

Polna Unionska dvorana je pričala o izdelanem okusu in informiranosti mariborskega občinstva, ki je prepoznalo ugled tokratnih nastopajočih in se je v izjemnem številu udeležilo resnično vrhunskega dogodka. Narodni dom Maribor je z gostovanjem enega najuglednejših evropskih orkestrov in violinistov našega časa uspešno začel novo, zelo obetavno sezono Orkestrskega cikla. S tem se je ponovno potrdilo, da Maribor zahvaljujoč Narodnemu domu nikakor ni spregledljiva pika na evropskem glasbenem zemljevidu, temveč dobro obiskana postaja na kariernih poteh vrhunskih glasbenikov, ki sicer s svojim muziciranjem polnijo dvorane širom sveta.