(KRITIKA KONCERTA) Improgodba za čudne čase

Letošnji festival Etnika je za letos mimo, istoimenski mariborski zavod pa je kmalu zatem pripravil dokaj strnjen paket sicer bolj razpršenega pretežno jazzovskega cikla Blue Planet. Ta letos obeta tudi nekaj tujih zasedb - seveda ob vsej epidemiološki negotovosti, ki otežuje dolgoročnejše načrtovanje in marsikdaj kaj kar čez noč postavi na glavo. A osrednji program prinaša predvsem nastope slovenskih izvajalcev, s poudarkom na mlajših.

Velika imena sodobnega slovenskega jazza in sorodnih zvrsti imajo namreč dostojne naslednike, ki se morda šele prebijajo, a so pri tem kar prodorni in inovativni. In, kar se zdi še posebno pomembno, s posrečenimi združevanji različnih zvrstnih in izvedbenih pristopov dokaj uspešno naslavljajo tudi mlajšo ter sodobnega jazza morda manj vajeno publiko.

Perspektiven tehnojazz

To gotovo velja za trio Etceteral, ki je v dvorani Gustaf multikulturnega centra Pekarna nastopil v petek, 30. oktobra. Trio torej, a z le dvema izvajalcema na odru. Tretja članica, Lana Rica, je skrita v ozadju, v kabini za upravljanje ozvočenja in osvetlitve, skrbi pa za interaktivno animirano računalniško grafiko, ki nadomešča običajno osvetlitev. Torej za vizualno komponento, v kateri prevladuje geometrijska abstraktna likovnost kot glasbi enakovredna sestavina celovite multimedijske predstave. Glasbo z obilico improvizacijskih prebliskov v živo izvajata saksofonist Boštjan Simon in bobnar Marek Fakuč.

A svoje akustično igranje - to z nizko uglašenim saksofonom morda nekoliko spominja na vodilne linije drum&bass zasedb - izdatno in prav tako interaktivno dopolnjujeta s sintetizatorji in drugo elektronsko podporo. Izredno dinamičen rezultat je tekoče razgiban tehnojazz, ki je v slabi uri dodobra razgibal nekaj več kot 20 večinoma plešočih obiskovalcev.

Od Eme do undergrounda

Teden kasneje je nastopil ljubljanski sekstet Corti Collective, ki ga sestavljajo Gašper Povše (violina, kitara), Matej Kurinčič (klaviature), Grega Povše (kitara), Luka Dobnikar (baskitara) in Žiga Petrič (bobni), odrsko in zvočno osrednja figura pa je pevka Eva Prusnik. Prav tista, ki se je leta 2011 kot 16-letnica skupaj s sestro dvojčico in z za evrovizijo bržkone preveč zafrkantskim komadom Konichiwa uvrstila v finale slovenskega izbora, a ju je po televotingu premagala Eva Boto s povsem klišejsko popevčico. Mimogrede, ta je po neuspešnem zastopanju naše države utonila v pozabo, Prusnikovi ali priredbo njune skladbe v izvedbi avtorice Maje Pihler Stermecki - Bilbi pa se tu in tam še sliši.

A Eva Prusnik se je s svojo novo zasedbo oddaljila od komercialnega in se približala bolj underground popu, mehkejšemu rocku, funku, soulu, na momente tudi hip-hopu. V to smer kažejo njena izvirna besedila - večinoma v angleščini, izjemoma v hrvaščini, ne pa tudi v slovenščini. Je mar materinščina za rockovsko uglasbeno bivanjsko, erotično ... liriko prezahtevna ali bi krepkejši izrazi, ki jih v tujem jeziku zlahka preslišimo, v domačem zveneli prostaško? Kakorkoli, zasedba, ki je v Mariboru nastopila šele drugič, ima tudi v teh krajih kar nekaj navdušenih pristašev. In čeprav je doslej izdala le en album (pa še tega le v virtualni spletni verziji), ji resnega pristopa in glasbenih ambicij nikakor ne manjka. Morda pa bo treba še malce izpiliti avtorsko prepoznavnost.

Naslednji dogodki naj bi bili - če vladni ukrepi in še kak drug splet nesrečnih okoliščin tega ne preprečijo - v veliki Maistrovi dvorani Narodnega doma. V četrtek, 18. novembra, slovenski kvartet Liquid Carpet, ki ga vodi kitarist Jure Praper, v sredo, 24. novembra, decet Generator, v petek, 26. novembra, pa že za začetek oktobra napovedani italijansko-turško-nizozemski kvartet OttoMani. Neuradno pa naj bi potekali dogovori za še en koncert - v sredo, 8. decembra, ko naj bi se po 30 letih (takrat je nastopil v nadvse živahnem, a zdaj že kar nekaj časa zaprtem jazz klubu Satchmo) vrnil legendarni belgijski kitarist, 80-letni Philip Catherine, ob njem pa v duu znani nemški pianist Martin Sasse.