Darinko Kores Jacks
O širjenju zelo nalezljive in nevarne nove koronavirusne pljučnice se je že na veliko govorilo in pisalo, a epidemija covida-19 je bila takrat še daleč od naših krajev. Bolj ali manj ostri, dosledni, pretehtani in (ne)smiselni ter čez noč sprejeti ukrepi za njeno omejevanje pa prav tako. Življenje je torej še potekalo normalno, taka je bila tudi kulturna ponudba.
V ponedeljek, 10. januarja 2020, je tako jazzovski koncertni cikel mariborskega Narodnega doma (ND) slovesno vstopil v 21. sezono. Z izjemnim koncertom norveškega kvarteta Cortex (po latinsko skorja) pred povsem napolnjenim avditorijem malega odra v kleti ene osrednjih kulturnih ustanov. Naslednji koncert (prav tako dinamičnega nordijskega jazza) se je - še v dokaj normalnem vzdušju - zgodil prav tam v četrtek, 27. februarja 2020. V izvedbi švedsko-norveškega kvinteta že kar preroškega imena: The End (Konec). Prav na dan, ko bi bil moral kamerunsko-švicarski trio Keita-Brönnimann-Niggli odigrati tretji koncert sezone (bili so že v Mariboru), pa je ravnokar ustoličena vlada uvedla lockdown - in dogodek je odpadel. Kot še mnogi za tem.
Repetitio est mater studiorum (ponavljanje je mati učenosti), so pravili že stari Rimljani. In tako so tudi organizatorji cikla Jazz v ND pograbili priložnost in večer po slovenskem kulturnem prazniku uprizorili posodobljeno reprizo kvarteta Cortex na prizorišču enega zadnjih koncertov pred nastopom abnormalnih okoliščin. Še toliko bolj, ker je njihova glasba - vsej potencialni lahkotno neobvezujoči poslušljivosti in gladko tekoči blagozvočnosti navkljub ali pa prav zaradi nje - še kako vredna tudi mnogo bolj poglobljene recepcije.
Thomas Johansson (trobenta), Kristoffer Berre Alberts (saksofoni), Ola Hoyer (kontrabas) in Dag Erik Knedal Andersen (bobni; pred dvema letoma je na tolkala igral Gard Nilssen) se pri svoji izvirni avtorski glasbi na prvi prisluh opirajo predvsem na tradicijo starejše, a še vedno popularne večno zelene jazzovske klasike. A vanjo venomer diskretno vpletajo sodobnejše, bolj razvezane pristope free jazza, avantgardizma, eksperimentalizma ... Še posebno pri - na tokratnem koncertu (na katerem so predstavili nekaj novih skladb in celo eno svetovno premiero) pogostejših - domiselno virtuoznih solističnih partih vseh članov ter presenetljivih duih trobente in saksofona.
Kar mnogo prehitro je minilo. In to čeprav je izredno energično muziciranje brez predaha trajalo skoraj uro in pol. Ob nedeljenem navdušenju do zadnjega sedeža (te so zaradi epidemioloških ukrepov sicer morali nekoliko razredčiti) napolnjenega avditorija. Da se vsaj na kulturnem področju relativna normalnost vendarle počasi in postopoma, a zanesljivo vrača, pa je žal nakazala še ena že kar kronična bolezen sicer ne pretirano razkošne ponudbe sodobne improvizirane glasbe v mestu: časovno prekrivanje sorodnih dogodkov, ki vsaj potencialno nagovarjajo isto ciljno publiko. Na le kakih sto metrov oddaljenem intimnem odru GT22 je namreč hkrati potekal večer z nastopoma dveh domačih zasedb v sklopu glasbenega cikla Razsrediščenja.
Jazz v ND pa naj bi naslednjič na malem odru vendarle gostil etnojazzovski koncert, ki je bil zaradi nenadne uvedbe popolne zapore javnega življenja tik pred zdajci odpovedan marca 2020 in nato še maja. Aly Keita (balafon, glas), Jan Galega Brönnimann (klarinet, tolkala) in Lucas Niggli (bobni, tolkala), ki so se medtem vendarle nadvse uspešno predstavili mariborski publiki na JazzLentu, bodo v bolj komornem klubskem vzdušju nastopili v četrtek, 10. marca - če seveda spet kaj vmes ne pride ...
Obiščite spletno stran brez oglasov.
