(KRITIKA KONCERTA) Posrečeno svojska fuzija evropskega jazza in afriških tradicij

Obljuba dela dolg. V tem primeru za čas od sprva napovedanega do dejansko izvedenega koncerta na Malem odru Narodnega doma (ND). V četrtek, 12. marca 2020, bi moral namreč v sklopu cikla Jazz v ND prvič v Mariboru (in Sloveniji) nastopiti trio Keita-Brönnimann-Niggli. Glasbeniki so prispeli na zagrebško letališče, organizatorji so jih brez zapletov pripeljali v Maribor, kjer pa so se le nekoliko sprehodili po mestu in si (tisti dan je to še bilo dovoljeno in mogoče) privoščili večerjo v enem od lokalov. Takoj nato pa je pravkar ustoličena vlada čez noč (to je nato postalo stalna praksa, a takrat tega še nismo bili vajeni) sprejela ostre ukrepe za omejevanje epidemije covida-19, ki so pomenili tudi zaprtje družbe in popolno prepoved prireditev pa še marsičesa. In koncert je bil tik pred zdajci odpovedan - z obljubo, da se bo nekoč vendarle zgodil.

Zgodil se je natanko dva dneva manj kot dve leti kasneje, v četrtek, 10. marca 2022. A s pomembno razliko. Tukajšnja publika je imela zasedbo že prej, poleti 2020 (natančneje v četrtek, 27. avgusta), priložnost spoznati na mnogo večjem odru zunanjega avditorija Lutkovnega gledališča, v sklopu Festivala Lent. Torej v precej večjem številu - in to čeprav je morala zaradi še vedno in že spet zaukazanih protikoronskih omejitev večina sedežev ostati prazna, prav tako pa tudi površina tik pred odrom, ki ob takih koncertih služi kot plesišče. A nastop je bil kljub vsemu navdušujoč in navdihujoč.

Seveda sta konteksta festivalskega in bolj komornega precej različna. Prav tako pričakovanja, (pred)znanje in sestava občinstva, ki je v drugem primeru seveda precej manj številno, a praviloma bolj poznavalsko in privrženo konkretni glasbeni zvrsti. Kletna dvoranica ND je bila prejšnji četrtek - končno! - nabito polna. Ob normalni postavitvi sprejme kakih 80 sedečih duš, a so nekaj dodatnih stolov prinesli in razporedili po prostih površinah še tik pred začetkom. Stoječe spremljanje (ki bi pomenilo še več obiskovalcev) menda še vedno ni dovoljeno; plešoče, ki bi se ob tovrstni glasbeni ponudbi marsikomu še kako prileglo in bi tudi izvrstno dopolnilo celovitost splošnega vtisa, pa še manj.

Brez veliko besed, zgolj ob prepričljivi, izredno razgibani, razposajeni, duhovito igrivi glasbi je komunikacija med nastopajočimi in občinstvom stekla gladko, že kar samodejno. Od nastopov bolj intimnega, klubskega tipa se to tudi nekako pričakuje - čeprav je do tistega zares pristno sproščenega vzdušja manjkala nikakor ne nepomembna pikica na i oziroma pena na p... (kot pivu - bife v preddverju menda še vedno nima dovoljenja za pokoronsko ponovno odprtje, kar tudi nasploh velja za spremljevalno gostinsko ponudbo hramov kulture). Dobro uro in pol je trajal koncert z dodatkom in požel nedeljeno navdušenje.

Spogledovanje in sodelovanje med glasbenimi tradicijami Evrope (ter pretežno iz evropskih kultur črpajočih neevropskih okolij) in (predvsem zahodne obale) Afrike ima pravzaprav zelo dolgo zgodovino; v največjem delu mu lahko pripišemo že kar izvor in nastanek jazza kot glasbene zvrsti. Pa seveda nadaljnji razvoj. Pa ne le jazza in sorodnih slogov. Trio Keita-Brönnimann-Niggli je s tem povezan še bolj neposredno, člani pa so si blizu tudi generacijsko - vsi trije so rojeni v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja. ​Aly Keita iz Slonokoščene obale je eden največjih svetovnih virtuozov na balafonu (afriško melodično tolkalo z lesenimi zvočnimi ploščicami in lončenimi resonančnimi telesi, podobno velikemu ksilofonu; igra se na podoben način kot vibrafon ali marimba, zven pa je precej drugačen); občasno tudi poje in igra na kalimbo (afriški "prstni klavir"). Že od malega sta z Afriko tesno povezana v Kamerunu rojena švicarska člana tria, Jan Galega Brönnimann (basovski klarineti, saksofon, tolkala) in Lucas Niggli (bobni, tolkala).

A čeprav se njihova glasba rada približa ritmičnim prvinam žurersko plesnega afrobeata in afriško obarvanih glasb sveta, je v vodilnih linijah bližje sodobnemu, tudi avantgardnemu, predvsem pa v vsej svoji raznolikosti in kompleksnosti do zadnjih potankosti dodelanemu evropskemu jazzu. Neverjetna hitrost in natančnost igranja - predvsem na balafon, a tudi na druga glasbila - pa doda poseben čar, že kar fascinantnost, ki zlahka prepriča tudi jazzu (in afriškim etnogodbam ...) manj privržen del poslušalstva. Tako smo za konec od glasbenikov ob bučnem aplavzu dobili še eno obljubo: da zagotovo spet pridejo. Pa čeprav morda šele čez dva dneva manj kot dve leti ali celo še kasneje ...