Gallusova dvorana Cankarjevega doma je v petek, 18. februarja, gostila prav poseben dogodek - nastop Berlinskih filharmonikov! Pred to ugledno zasedbo je v njeni 140-letni zgodovini stalo nekaj najboljših dirigentov svojega časa, kot so bili Hans von Bülow, Richard Strauss, Wilhelm Furtwängler, Sergiu Celibidache, Herbert von Karajan, Claudio Abbado in Simon Rattle. Rusko-avstrijski dirigent in pianist Kirill Petrenko (1972) je mesto šefa dirigenta Berlinskih filharmonikov nastopil avgusta 2019, dobro desetletje po prvih sodelovanjih. Predstavili so se s sporedom, ki bi že sam po sebi pomenil osvežitev na naših koncertnih odrih, a vendar je nedvomno v ospredju dogodka bila sama prisotnost enega najuglednejših orkestrov na svetu.
Prvi zvočni vtis je podala skladba Photoptosis, preludij za veliki orkester (ki med drugim obsega razširjeno tolkalno zasedbo in tudi orgle) Bernda Aloisa Zimmermanna (1918-1970). Gre za monumentalno enostavčno delo presenetljive, nenavadno sugestivne zvočnosti. Poslušalca nagovarja z izjemno večplastnostjo glasbene materije, njene skrajno barvite in domiselne orkestracije ter z enako razkošno večplastnostjo izvenglasbene, simbolno-pripovedne vsebine. Ta v poslušalcu vzbuja močna čustva, pripadajoča večinoma spektru nelagodja, strahu, vznemirjenja in temačnih slutenj. Skozi njih pa venomer preseva tudi svetloba, ki v kaos večplastnosti prinaša upanje in mir logosa. Zven orkestra - mojstrsko izoblikovan do najmanjšega detajla - je bil skorajda večji od trenutka, prodornejši od resničnosti. Berlinski filharmoniki pod Petrenkovo taktirko so Zimmermannovo Pojavljanje svetlobe predstavili kot razkošno, gromozansko tapiserijo, stkano iz najbolj finih niti. Zlahka bi bila glasbeno ozadje ob velikem poku.
Sledila je izvedba Prve simfonije Witolda Lutoslawskega (1913-1994), zgodnjega dela tega velikega poljskega ustvarjalca minulega stoletja. Neoklasicistična skladba ostaja v obliki in konceptu zavezana tradiciji, medtem ko vsebinsko gleda v prihodnost, kar jo je po začetnem uspehu postavilo v konflikt v vzhodnem bloku zaželeno estetiko socialnega realizma v povojnem času. Nastala je med grozotami druge svetovne vojne na Poljskem, a vendar je njen značaj presenetljivo lahkoten. S svojo razpeto, spevno melodiko in bogato harmonijo, ujetima v izjemno barvito orkestracijo, od izvajalcev zahteva popolno tehnično dovršenost, kar so Berlinski filharmoniki predstavili kot nekaj samoumevnega. Popolnoma v ospredju je bila poglobljena, ekspresivna interpretacija, ki jo je zasnoval in s pomočjo izvrstnega orkestra poslušalcem posredoval navdihnjeni in natančni Petrenko.
Če je eden leitmotivov sporeda bil večplastnost glasbenih tekstur in hkrati izvenglasbenih pomenov, ne preseneča izbira dela, ki je sledilo po premoru. Druga simfonija Johannesa Brahmsa (1833-1897) je resnično eden od atlantov, na katerih stoji simfonika devetnajstega stoletja. Kot taka je tudi stalnica v repertoarju slovitega orkestra, ki nam jo je tokrat predstavil tehnično brezhibno, s svežim, transparentnim zvenom, polnim življenja. Slogovno žlahtna interpretacija je poldrugo stoletje staro simfonijo - delo absolutnega, abstraktnega značaja v Brahmsovi izrazito puritanski, "neromantični" maniri - predstavila kot tudi danes aktualno, a hkrati univerzalno, večno umetnino.
Kvaliteta orkestra je eterična, neposredna in globoko intimna, s tem pa dosega najvišje estetske ideale umetnosti
Petrenko z orkestrom komunicira natančno, umirjeno, s popolno kontrolo, njegov pojav je povsem decenten in nevsiljiv. Te Petrenkove kvalitete se zrcalijo v interpretacijah, v katerih ta mojster detajla in hkrati velikih potez kljub bogatemu navdihu ostaja spoštljiv do partiture kot umetniškega artefakta. Orkester, ki že vsaj stoletje velja za enega najboljših v svetovnem in zgodovinskem merilu, nam je postregel z doživetjem, kakršnega je težko ubesediti. Njegova kvaliteta je resnično eterična, neposredna in globoko intimna, s tem pa dosega najvišje estetske ideale umetnosti.
V slovenski prestolnici lahko redno prisluhnemo domačim profesionalnim orkestrom, kot sta Orkester Slovenske filharmonije in Simfonični orkester RTV Slovenija, ki dosegata več kot solidno raven poustvarjalnosti - tako v tehnično-umetniškem kot tudi v programskem smislu. Prav tako našim ušesom niso tuji številni gostujoči orkestri iz tujine, ki našemu občinstvu postavljajo enako visoka, včasih tudi višja estetska merila. Izvrstni domači in tuji orkestri ohranjajo visoko raven kulturnih dogodkov tudi v drugih slovenskih krajih, kot sta na primer Maribor ali Nova Gorica. A vendar je tokratni ljubljanski nastop Berlinskih filharmonikov pod vodstvom Kirilla Petrenka dal jasno vedeti, da smo bili priče povsem nevsakdanjemu, resnično zgodovinskemu dogodku.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
