V torek, 27. avgusta, se je v Gallusovi dvorani ponovno predstavil perujski tenorist Juan Diego Flórez. Zvezdnik, ki ga lahko v tej sezoni slišimo v Dunajski operi (ta mesec v Traviati in februarja prihodnje leto v Normi), je, tako kot pred dvema letoma, nastopil s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in ukrajinsko dirigentko Oksano Liniv. Program je bil tokrat sestavljen iz drugih arij, a prav tako iz zakladnice pretežno italijanskih skladateljev. Enainpetdesetletnega pevca še vedno odlikujeta lepa in v vseh legah uravnotežena barva glasu ter karizmatična pojavnost, dasiravno se je zdel v prvem delu še ne povsem razpet v višinah. A to je v nadaljevanju večera popravil in po starem običaju po zaključenem programu prišel na oder s kitaro ter doživeto odpel Cucurrucucú paloma, nato pa po vztrajanju občinstva še slavno mehiško Granado ob orkestrski spremljavi.
Pevca še vedno odlikujeta lepa in v vseh legah uravnotežena barva glasu in karizmatična pojavnost
Flórez se je v prvem delu večera najprej ogrel z arijo Tebalda iz opere Capuleti in Montegi Vincenza Bellinija, nato pa izredno melodično in spevno interpretiral arijo Marcella ("Angelo casto e bel") iz opere Vojvoda Alba Gaetana Donizettija. V nadaljevanju smo slišali še otožno "Come uno spirito angelico … Bagnato il sen di lagrime" iz opere Robert Devereux istega avtorja, in arijo Oresta iz Rossinijeve Ermione, pri katerih se je pevec še vedno zdel malenkost zadržan v višinah.
Po odmoru in ariji "Salut! demeure chaste et pure" iz Fausta Charlesa Gounoda, v kateri je njegov glas lepo zazvenel tudi v višinah, je ob poigravanju z jabolkom v roki doživeto odpel veselo arijo Parisa "Au mont Ida" iz opere Lepa Helena Jacquesa Offenbacha, nato pa v stopnjevanem zanosu nadaljeval z napevi iz dveh Verdijevih redkeje izvajanih del. Najprej z "Dal più remoto esilio" in "Odio solo, ed odio atroce" kot Jacopo iz prvega dejanja opere Dva Foscarija; ter nato z Rudolfovima arijama, trpečo "Quando le sere al placido" in slavospevno "L’ara, o l’avello" iz opere Luisa Miller.
Med samostojnimi orkestrskimi prispevki smo slišali štiri uverture in en intermezzo. Radoživa Bellinijeva uvertura k operi Capuleti in Montegi ter že ničkolikokrat slišana Verdijeva k Traviati nista posebej izstopali, se pa je orkester pod taktirko Oksane Liniv, ki je leta 2021 postala prva dirigentka na Wagnerjevem festivalu v Bayreuthu, izkazal z uverturama k Rossinijevemu Viljemu Tellu in Verdijevim Sicilijanskim večernicam ter Massenetovim Intermezzom k operi Thaïs, v katerem je violinski solo z vso potrebno milino in nežnostjo odlično odigrala koncertna mojstrica Jerica Kozole.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
