(KRITIKA KONCERTA) V ospredju večplastnost in izrazitost detajlov, ne pa gradnja robustnih zvočnih gmot

Narodni dom Maribor svoje abonmajske sporede pogosto zaupa tudi tujim glasbenikom oziroma zasedbam. S tem domačemu občinstvu omogoča stike z aktualnim glasbenim dogajanjem v tujini ter širi njihova poznavalska in estetska obzorja. Tretji koncert letošnjega orkestrskega cikla je tako v mariborsko dvorano Union pripeljal ugledno, že od leta 1966 delujočo italijansko zasedbo - Orkester iz Padove in Benečije (Orchestra di Padova e del Veneto), ki ga od leta 2015 vodi Marco Angius. Na sporedu so bila dela dveh najpomembnejših predstavnikov nemške romantike, zato je bilo še bolj zanimivo prisluhniti interpretacijam, ki so jih pripravili italijanski glasbeniki.

Sprva so nas pozdravile nežne prepletajoče se melodije uvodnega motiva Siegfriedove idile Richarda Wagnerja. Ta je doživela izjemno ekspresivno izvedbo in že s prvimi takti nakazala visoko umetniško raven muziciranja, ki jo očitno kultivira ta ugledni italijanski orkester, kot smo se lahko prepričali v nadaljevanju koncerta. Orkester je že s prvo točko razkazal tehnično dovršenost skupne igre, uravnovešenost volumna med posameznimi orkestrskimi sekcijami in barvitost zvena v vseh ekstremih dinamike, prav tako pa tudi sposobnost ustvarjanja najbolj nežnih liričnih vzdušij ter preglednega vodenja spevnih melodij v vseh plasteh tega prikupnega, a nikakor preprostega Wagnerjevega glasbenega tihožitja.

Sledil je Adagietto iz Simfonije št. 5 v cis-molu Gustava Mahlerja, ki pa je prinesel povsem drugačen, kontrasten kolorit in čustveni svet, v katerem prevladuje žametna temačnost. Delo je napisano za godalni orkester s harfo, orkester pa je razodelo kot izjemno barvito, zaokroženo zvočno telo. Interpretacija je bila izdelana v detajle, s skrbno oblikovanim fraziranjem, dinamičnimi kontrasti in poudarki. Orkester je zbrano sledil dirigentovi pregledno zastavljeni interpretaciji, ki pa ji nikakor ni manjkalo niti čustvenega zanosa - tega smo lahko zaznali utelešenega v ustrezno tempiranem rubatu in okusno odmerjenih, za Mahlerja značilnih retoričnih sredstvih, kot so z dinamičnimi kontrasti in nepričakovanimi vzdihljaji ločene, a hkrati s hrepenečim pričakovanjem povezane fraze.

Wagnerjev cikel Pet samospevov za ženski glas na stihe Mathilde Wesendonck je postregel s pestrim naborom različnih vzdušij ter s tem celotni zasedbi ponudili veliko prostora za izražanje. Tudi tokrat smo prepoznali dirigentov značilni pristop, ki ga odlikuje v prvi plan postavljena preglednost večplastnosti in izrazitost detajlov, medtem ko gradnja robustnih zvočnih gmot, kakršnih smo morda bolj vajeni pri izvedbah takšnega repertoarja, ni bila med prioritetami. K manjši masivnosti in večji transparentnosti celotnega zvočnega vtisa vsaj delno prispeva tudi dejstvo, da pri Orkestru iz Padove in Benečije, kot se je tokrat predstavil, gre za nekoliko manj številčno zasedbo od standardne simfonične. Kljub temu je orkester mestoma preglasil solistko - v Italiji delujočo mlado rusko pevko Anastasijo Boldyrevo. Njeno petje sicer odlikujeta dovršena vokalna tehnika in čistost izgovarjave, voluminoznost glasu pa bistveno manj. Mezzosopran Anastasije Boldyreve je gibčen, izenačen v vseh legah, prav posebej prepoznavno in očarljivo zveneč v z alikvoti nasičenem višjem registru, a vendar se zdi, da ne premore "wagnerijanske" moči in prodornosti, ki jo partitura mestoma zahteva. Izvedba tega znanega cikla samospevov je sicer bila povsem solidna, a vendar je pustila vtis, da je k povednosti glasbe največ prispeval orkester, medtem ko bi si od pevke morda želeli bolj "opernega pristopa", kajti v primerjavi s spevnostjo orkestrskih partov je delovala nekoliko togo in ne povsem vživeto v vsebinsko plat svojega parta.

Spored je sklenilo Mahlerjevo zadnje dokončano delo - Adagio iz njegove sicer nedokončane Simfonije št. 10 v Fis-duru. Izvedba je bila oblikovana skozi dosledno uigranost orkestra z dirigentom Marcom Angiusom. Njegov slog vodenja zasedbe in oblikovanja interpretacij odseva značilno logičen, razumski pristop, ki pa ga maestro skoraj neopazno, a močno nadgradi z natančno odmerjenim afektom. Rezultat so pregledne, razumljive, a s čustvi prežete in intimno komunikativne interpretacije, ki ostajajo zveste slogu posameznega skladatelja. Kot take ostajajo zavezane izvajalski tradiciji, a vendar hkrati prinašajo nemalo svežine.

Tokratni spored je bil sestavljen iz - treba je priznati - dobro znanih in pogosto slišanih del, brez kakršnihkoli raziskovalnih odprav v manj znana prostranstva Wagnerjevega in Mahlerjevega opusa, a je kljub temu prinesel sveže in očarljivo doživetje. Bil je spretno in skladno sestavljen v smiselno celoto z jasnim dramskim lokom, zato nastopajoči kljub dolgem aplavzu niso hoteli njegovega ravnovesja razmajati z dodatkom.