(KRITIKA PREDSTAVE NA SPLETU) Bivši partnerji, bivši starši, bivši otroci

Kar ne neha deževati in poročila že govorijo o žrtvah poplav. Zaradi vse te vode je moral Janko odpovedati slavnostno odprtje svoje restavracije, ki ga je tempiral tako, da bi dosežek pred odhodom v Ameriko lahko občudoval njegov sin. In tako Janko in njegova nova partnerica Nikolina, ki je lokal zdizajnirala, v restavraciji čakata, da se prikaže ta sin, ki ga bo potem oče odpeljal na letališče. Ampak namesto sina pride sinova mama Elza, Jankova bivša žena, ki misli, da ima pravico pospremiti sina in da ima navsezadnje pravico biti v restavraciji, o kateri je Janko sanjal, dokler je bil z njo, potem pa se pojavi še sinova zapuščena punca Lucija, ki tudi misli, da je fant ne more oziroma ne sme kar tako zapustiti.

Zunaj ljudje umirajo, zunaj je naravna katastrofa, ampak naše notranje katastrofe se zaradi tega ne nehajo in niso nič manjše, zaprtost in izoliranost jih lahko še potencirata, nam govorijo poročila centrov za socialno delo, črne kronike in tudi že najnovejša dramatika. Drama hrvaškega dramatika Ivorja Martinića (nazadnje smo v Drami SNG Maribor jeseni videli njegovo Proslavo v režiji Jana Krmelja, prej pa njegovo dramatizacijo Somraka bogov v režiji Daliborja Matanića) ni aktualizirana v takem smislu in za to tudi ni potrebe. (Meščanske) družinske drame so večne in večne so tudi na gledaliških odrih, zlasti majhnih.

Originalni naslov drame iz leta 2019 je Dobro je, dok umiremo po redu, slovenski prevod Le zaljubiti se ne smemo (podpisuje ga Diana Koloini) nekoliko premakne poudarek, a ostaja znotraj enakega tematskega polja - zapuščanja oziroma še bolj strahu pred zapuščenostjo. Janka v tem večeru zapustita predhodnik in naslednik, v bolnišnici umre njegov oče, sin pa bo začel novo življenje v novem svetu. Izguba očeta (Janko je svojevrsten hamletovski lik, navsezadnje Hamleta Klavdij miri, češ da so vsi nekoč izgubili očete in da je tak naravni red) še poveča izgubo sina, Janko sinu očita hladnokrvno izdajo. Ampak to Janku očita tudi njegova bivša žena ("bivša žena in bivša mati") in to njegovemu sinu očita zapuščena punca ... In navsezadnje Janku, kot se za takšno dramo spodobi, svojevrstno zapuščanje (nenehno občudovanje njene lepote, v resnici pa nezaznavanje in nespoštovanje) očita tudi njegova nova partnerica. Nič ne pomaga, če vemo, da je dobro, če starši umrejo pred otroki (in da je pravzaprav dobro, če se otroci osamosvojijo), in nič ne pomaga, da si govorimo, da se ne smemo zaljubiti. Prej ali slej smo, po rodovni ali partnerski liniji, vsi zapuščeni in/ali zapuščamo.

Medtem ko je med kataklizmo v eksterieru in interieru enačaj, sta dramsko dogajanje in dramski prostor na prvi pogled v opoziciji - razgradnja se dogaja v novogradnji tako rekoč oziroma vsaj v stilsko preobraženi starogradnji. Lahko bi razglabljali, da kljub osvežitvam na koncu vsak ostane sam v svoji kleti, ampak drama ni tako precizna in tudi ne tako pomenljiva, da bi bile takšne interpretacije umestne. Intimnih razmerij dramatik v glavnem tudi ne širi v družbeni prostor, morda velja vseeno opozoriti na precej deziluzijsko sliko najmlajše generacije v drami. Sin, ki odhaja v Ameriko, ostaja odsoten, prazno mesto, okoli katerega se skoncentrira konflikt, ampak po vseh "poročilih" sodeč je res prazen. Fičfirič brez empatije in tudi brez pameti. (A tudi če bi bil drugačen, sočuten, razumen, delaven, razgledan, ali ne bi bilo normalno, da bi želel čim dlje od razsutega doma, od napol depresivne matere in fotra v novi puberteti?) Vsekakor pa je brez pameti in v usodo (oziroma napovedovanje usode) vdana tudi druga predstavnica te generacije, Lucija.

V režiji Alena Jelena in dramaturgiji Diane Koloini so Boris Ostan kot Janko in igralke treh generacij - Iva Krajnc Bagola kot Nikolina, Bernarda Oman kot Elza in Lara Wolf kot Lucija - v tej korektni drami veliko več kot korektni. Največ materiala, a drugačen dramaturški lok priskrbi Martinić Janku in Elzi. Ona vstopa resignirana že v dramo in uprizoritev in takšna iz njiju izstopi (Bernardi Oman popolna mirnost in zrelost lepo pristojita), njega pa vse še čaka, v uri in pol ga bodo dohitele izgube na horizontalni in vertikalni ravni. Osuplost, zmedenost in bolečina se na obrazu Borisa Ostana izrišejo z vso močjo in hkrati vso subtilnostjo. Prav gotovo pride to še bolj do izraza zaradi posnetka uprizoritve, ki v pravih momentih in pod pravimi koti izpostavlja obraze. Režija prenosa (Klemen Dvornik) je ob enotnosti kraja in vsebinskem realizmu prispevala k vtisu, da gledamo televizijsko dramo.

Toliko close-upov slovenskih igralcev, kot jih vidimo v zadnjih mesecih, se nismo nagledali niti v slovenskih filmih. To je prav gotovo veliko boljše, kot če bi gledali samo z eno bolj ali manj statično kamero posneto predstavo. Vseeno pa se veselimo časov, ko bomo fokusirali tudi sami in bodo obrazi sicer dlje, ampak med njimi in nami ne bo stekla.