(KRITIKA SPLETNE PREDSTAVE) Otroci, ki ne smejo odrasti

Slovensko mladinsko gledališče sodeluje s partnerskimi, programsko sorodnimi gledališči na mednarodnem prizorišču. Po uspešnih gostovanjih Mladinskega v Berlinu in Gledališča Maksima Gorkega v Ljubljani zdaj povezovanje nadgrajujejo s spletnimi izmenjavami predstav.

Zanimiv tip angažiranega participatornega teatra je ponudila predstava Futureland - Dežela prihodnosti v izvedbi Gledališča Gorki. Posnetek predstave, posebej prirejene za spletno predvajanje in gostovanje v Slovenskem mladinskem gledališču, je bil opremljen s slovenskimi podnapisi in štiriindvajset ur dostopen na platformi Dringeblieben.

Teater Gorki je slovito berlinsko gledališče, ki deluje že skoraj šestdeset let. Na začetku je bilo namenjeno za državljane Vzhodnega Berlina. V najboljšem pomenu je bilo kritično in disidentsko. Na repertoarju so bila sprva predvsem ruska dela, a tudi prva dela Heinerja Müllerja. Sodobne igre, nove interpretacije klasičnih del in interdisciplinarni pristop opredeljujejo program tega teatra do danes. Zadnja leta skušajo prispevati k temeljiti in potrpežljivi razpravi o skupnem življenju v današnjem raznolikem svetu. Gledališče se odpira mestu z mladim ansamblom umetnikov iz vsega sveta, z ansamblom Exil, s Studiom, ki uprizarja eksperimentalne produkcije. Gorki vključuje tudi vse, ki so v mesto prispeli v zadnjih nekaj desetletjih bodisi v iskanju azila, bodisi v izgnanstvu, bodisi priseljenci ali preprosto ljudje, ki so odraščali v Berlinu. Vse vabijo v javni prostor, v katerem se današnji konflikt identitete izraža v umetnosti ustvarjanja gledališča in gledanja gledališča. Vsi ti parametri so tesno povezani tudi s predstavo Futureland mlade argentinske dramatičarke, pisateljice in filmske režiserke Lole Arias. V njenih delih pogosto nastopajo vojni veterani (Minefield), nekdanji komunisti (Atlas des Kommunismus)

V predstavi Futureland nastopajo mladostniki med 14. in 18. letom, begunci iz Afganistana, Sirije, Somalije, Gvineje in Bangladeša.

Dokumentarna predstava poteka na dveh ravneh - realni in znanstvenofantastični. Na videoanimirani, hologramski ravni in narativu je ''nečloveški", neoseben svet birokracije. V njem je vse, kar zadeva deželo prihodnosti, kamor so se mladi begunci zatekli. Na drugi ravni - realni, na sceni pa sledimo njihovim izpovedim in vsemu srhljivo birokratskemu, pokroviteljskemu, novemu, neznanemu, čemur so izpostavljeni in kar zaznamuje njihova mlada življenja. Tudi njihovemu prostemu času in trenutkom, ko so lahko oni, ne pa bodoči prosilci za azil. Vsi ti prezgodaj zreli otroci so v Nemčijo prišli sami, vsak s svojo grozljivo potjo in osebno zgodbo za sabo. Iz svojih razrušenih, eksistencialno ogrožajočih in neperspektivnih domovin, od koder bežijo pred vojno, nasiljem in revščino. Zatekli so se v nekakšno obljubljeno deželo namišljene rešitve, avtorica jo imenuje Futureland. Na negotovo, nevarno in srhljivo pot jih napotijo njihovi starši, ki bi jih morali varovati, kar je najbolj boleč izraz nemoči in strahotne stiske. Z nasiljem in izgubami zaznamovani otroci na Zahod, v futurelande, odhajajo peš, z ladjami ali skriti v tovornjakih. Soočajo se s smrtjo, pomanjkanjem, nasiljem, vsem tistim, od česar so bežali iz svojih domovin.

V predstavi osmerica protagonistov nenehno prestopa skozi navidezne zavese v različna prizorišča Futurelanda, v center za mladostnike, šolo, urad za migrante, na športna igrišča ... Živijo v Berlinu, kar je po nekaterih obeležjih razvidno iz animacije mesta, v sprejemnem centru, centru za mladoletnike, med socialnimi delavci, predstavniki uradov za mladino, skrbniki, skrbnicami in drugimi mladimi s podobno groznimi usodami iz različnih kultur. To so najstniki, ki so pristali v novem, neznanem svetu. Nanj se je treba privajati, na vsa čudna rigidna pravila, stremeti k integraciji, usvojiti jezik, predvsem pa - ne smejo odrasti. Kajti zaščiteni v domovih za begunske otroke so lahko le do polnoletnosti. Zato nihče ne pove svojega leta rojstva in birokracija na vse možne nehumane načine določa njihovo starost. Dobili so odlog: lahko ostanejo, vendar samo do polnoletnosti. "Ko si osemnajst, te naženejo iz Dežele prihodnosti," pravi v predstavi Mohamed. Fabiyo iz Dake, iz Bangladeša, sprašujejo, zakaj je tu, če v njeni deželi ni vojne. "Ne vem, koliko sem star(a)," je najpogostejši odgovor beguncev. "V Gvineji ne praznujemo rojstnih dnevov," pravi Mamadou.

Nenehno morajo dokazovati, da si zaslužijo azil, čim prej usvojiti jezik. Ujeti so med dvema kulturama, od katerih jih je ena izvrgla, druga jih ne sprejema z odprtimi rokami. Ukleščeni so med otroštvom in odraslostjo, med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, iščoč lastne identiteto. Ko jih sprašujejo, kaj bi radi postali, vsi segajo visoko - zdravniki, kanclerji celo, modne oblikovalke ... A jih futurelandovci hitro prizemljijo s svetovanjem za bolj praktične poklice. Dekle s hidžabom, Afganistanka, generalova hči, kot pove, vztraja, da ga bo nosila, četudi ji predlagajo, da ga odloži - v deželi, kjer jih nihče ne nosi. Spet druga, Sirka, ga je slekla. Oče jo je prodal 15-letno, in se je raje odločila za begunstvo. Govoreč o haramu, pade tudi vprašanje, ali je teater haram. V predstavi na mnogih mestih moreče izpovedi in brezperspektivnost presvetlijo iskrive, optimistične mladostniške želje, njihove prostočasne zabave, ples, glasba, računalniške igrice.

Kar polovica vseh beguncev - pribežnikov v Evropo je otrok oziroma mladoletnih, mnogi so na poti brez spremstva. Ko prispejo v Evropo, jih čaka sistem, ki jih varuje le delno in začasno. Varni so samo kratek čas. Tako je določila birokracija. Torej strah pred odraščanjem je tudi strah pred prihodnostjo zanje.

V intervjujih na uradu za imigracije pripovedujejo svoje zgodbe, njihovi skrbniki jih temeljito pripravljajo nanje. "Kako naj razmišljam o prihodnosti, če me je strah jutrišnjega dne," je pretresljivo vprašanje enega izmed njih. Redkokdaj še se združijo s starši v novem življenju.

Futureland pretrese in je posebno zanimiva v sozvočju z dvema predstavama Slovenskega mladinskega gledališča v prejšnjih sezonah - s predstavama Žige Divjaka 6 in Gejm, ki tematizirata begunstvo in mnoge izkrivljenosti, grehe naših okolij do tega problema. Celoten kontekst razpira obzorja in s svojim dokumentarnim pristopom tudi informira in ozavešča.