Lenoba

Ne bi hotela širiti panike, ampak na terenu, med knjižničarkami in bralci pridobljena informacija, da je obisk knjižnic po pandemiji manjši, se mi je zdela skrb zbujajoča.
Prodaja knjig je v Sloveniji, kljub občutnemu porastu prodaje elektronskih knjig in spletne prodaje, aprila padla za 90 odstotkov. Tako velik padec se je zgodil samo še španskemu in francoskemu knjižnemu trgu. Knjigarnarji so opazili, da so bili kupci maja veseli ponovnega odprtja, vendar to ne pomeni, da so kupili več knjig kot pred pandemijo. In ta zadnja kriza je bila samo kapljica čez rob, naložila se je na dobrih deset let podlage, ko je bilo slovensko založništvo v fazi krčenja.
Čeprav se je v tem desetletju pokazalo tudi, da nismo tako dobri bralci knjig, kot smo mislili, da smo, se je vendarle še precej bralo. Predvsem po zaslugi odlične mreže splošnih knjižnic. Ni dobro, da se je trdno zasidralo prepričanje, da knjig ni treba kupiti, ampak dobro je vsaj to, da se jih je na veliko izposojalo v knjižnicah. Knjižnice so bile tako tudi največji kupec knjig.
Saj pravim, nočem škandala, me pa skrbi. Izposoja knjig v knjižnicah je temelj in še zadnji branik naše literarne omike. Če lahko dva meseca abstinence zamajeta nekaj tako trdnega, kot je slovenska navada, da se gre po knjige v knjižnico, potem se mi zdi celotna kulturna stavba veliko bolj majava, kot smo si mislili.
Anketa o obiskovanju kulturnih prireditev, ki jo je Kino Šiška predstavil prejšnji teden, je pokazala, da je tri četrtine vprašanih med pandemijo pogrešalo kulturne dogodke in da bi se jih bilo skoraj toliko pripravljenih takoj in brez zadržkov vrniti na prizorišča. In ta so res dobro zasedena, letni kino Minoriti je bil na primer ta konec tedna oba večera poln. Ampak poln dandanes pomeni, da je bilo publike dve tretjini manj kot prej. Če torej publika zapolni vse razpoložljive sedeže in če kdo še ostane brez vstopnice, smo še vedno precej manj željni umetnosti, kot smo je bili pred koronavirusom.
Ne dvomim, da nas je strah okužbe. Ne dvomim, da se marsikdo ne znajde med spreminjajočimi se ukrepi in načini dostopanja do umetnosti. Žal pa ne dvomim niti, da smo se preprosto polenili. Konzumiranje umetnosti je delo. Branje dobrih knjig, gledanje dobrih predstav, filmov, razstav, poslušanje dobre glasbe zahteva premikanje, fizično in mentalno. Konzumiranje umetnosti je napor in naporom se v teh časih raje izognemo. Kot je rekla ena od sogovornic iz knjižnic, spremenile so so navade in prioritete.
Zdaj že vemo, da ministrstvo za kulturo ne bo pomagalo, da bi umetnost ostala navada in spet ostala prioriteta. Minister Simoniti je na primer konec aprila zatrdil, da področje knjige med pandemijo ni bilo resno ogroženo. Ampak tokrat pustimo ministra, to je druga zgodba. Po knjigo ali na kulturno prizorišče mora za začetek stopiti vsak sam.