Matic Majcen
Štiridesetletna Asja (Jelena Kordić Kuret), samska ženska iz Sarajeva, se odloči, da bo sobotno popoldne preživela na hitrih zmenkih, ki so se v zahodnem svetu uveljavili kot zabaven način za spoznavanje potencialnih romantičnih partnerjev in nasploh novih ljudi. Ampak Sarajevo pač ni mesto kot katerokoli drugo in tukaj takšna prireditev dobi povsem drugačen značaj. Ko Asjo posedejo in ji na drugo stran mize posedejo 43-letnega Zorana (Adnan Omerović), začne vse skupaj iti v nezaželeno smer. Nekaj, kar bi moralo biti lahkotno pomenkovanje, postopoma postane boleče odkrivanje starih ran. Udeleženci zmenkarij so namreč pripadniki različnih nacionalnosti in veroizpovedi v Bosni in Hercegovini, skupno življenje v tej državi pa v njih obudi nerazrešene vojne travme, zaradi česar se bo ta dan iztekel bistveno drugače, kot so pričakovali organizatorji …
Najsrečnejši človek na svetu je šesti celovečerni film 49-letne makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske, ki se je v zadnjem desetletju in pol dodobra uveljavila na evropskem filmskem zemljevidu kot ena najbolj prepoznavnih režiserk, v veliki meri po zaslugi rednega obravnavanja pomembnih družbenih tem v jugovzhodni Evropi.
Gre za eksistencialno vprašanje, ki je zelo pomembno za celotno generacijo in tudi za prebivalce te regije
Najsrečnejši človek na svetu je tako film, ki se uvršča v dolgo linijo celovečercev na temo povojnih travm na območju bivše Jugoslavije. Filmi režiserk in režiserjev, kot so Jasmila Žbanić, Aida Begić, Danis Tanović, Pjer Žalica in drugi, že dolga leta vedno znova razkrivajo različne plati dolgoročnih posledic tega konflikta, pogosto na nove in presenetljive načine. Film Teone Strugar Mitevske poskuša storiti prav to: pokazati, kako pogosto je skoraj 30 let kasneje še vedno nemogoče živeti običajno, brezskrbno življenje, ker tudi povsem bežna naključja misli venomer odpeljejo tja, kjer bivajo stare rane, ki jih preprosto ni mogoče izbrisati.
Vojna vzela obljube bratstva
in svobode
Režiserka je ob svetovni premieri filma na lanskem filmskem festivalu v Benetkah za spletno stran Cineuropa povedala, da je zgodba tega celovečerca pravzaprav resnična. "Film pripoveduje resnično zgodbo moje soscenaristke Elme Tataragić. Odrasla sem v bivši Jugoslaviji, sem otrok mešane rasne dediščine iz te regije. Razpad Jugoslavije je globoko zaznamoval mojo generacijo. Nekatere ljudi je vojna prizadela zelo neposredno, tako denimo Elmo, druge pa preko konca velike idealistične ideje Jugoslavije, četudi ni bila popolna. Trideset let sem bila jezna zaradi te vojne, ker nam je vzela vse obljube bratstva in svobode. Ta jeza mi ni dala miru. Ko mi je Elma povedala svojo zgodbo, je to bil eden tistih 'eureka' trenutkov. V tem sem videla priložnost, da bi spregovorila o tej temi. Predvsem zato, ker gre za eksistencialno vprašanje, ki je zelo pomembno za celotno mojo generacijo kot tudi za prebivalce te regije."
Film ima tudi opazen slovenski delež, saj gre za mednarodno koprodukcijo, pri kateri je s sofinancerskim deležem Slovenskega filmskega centra sodelovalo tudi ljubljansko podjetje Vertigo s producentom Danielom Hočevarjem na čelu. Omenimo še, da bo nocojšnjo projekcijo filma v Lutkovnem gledališču Maribor pospremila projekcija kratkega predfilma Četrt koraka režiserke Katje Predan, ki se je uvrstil v študentski program letošnjega Puljskega festivala.
Iz Maribora v Pulj
Režiserka Teona Strugar Mitevska bo nocoj prisotna na projekciji v Mariboru in bo po dogodku odgovarjala na vprašanja gledalk in gledalcev. Med gosti bo tudi protagonist kratkega filma Četrt koraka Borut Vrbančič. Ker bodo oba filma prikazali na pravkar potekajočem filmskem festivalu v Pulju, se bosta gosta iz Maribora skupaj odpravila proti Puljski areni.
