Petra Vidali
Izšel je nov slovenski prevod Handkejevega dela iz leta 1972, Žalost onkraj sanj. Prevajalka Amalija Maček je o razlogih za nov prevod zapisala: "Prevod (Stanke Rendla) iz leta 1977 je odličen, poetičen, morda mestoma bolj ekspresiven in idiomatski od namenoma pritajenega izvirnika. Vsebuje nekaj izpustov posameznih povedi in nekatere pomenske netočnosti (kar je bil razlog za ponovno prevajanje), predvsem pa se (kar se pogosto zgodi) prevod stara hitreje od izvirnika, ki v nemščini še danes deluje sodobno in sveže."
Kot poklon druge prevajalke prvi je ohranjen tudi naslov iz leta 1977, ki ga je Stanka Rendla povzela po angleškem prevodu. Originalni naslov je Wunschloses Unglück (dobesedno Nesreča brez želja, Brezželjna nesreča, pravi Amalija Maček). Žalost onkraj sanj je prvo Handkejevo delo v slovenščini po Nobelovi nagradi in prva knjižna izdaja v Sloveniji v tem tisočletju sploh – drame so izhajale v gledaliških listih, knjige pa izključno pri celovški Mohorjevi, Wieserju in Dravi.
Klasičen priročnik z občimi mesti, ob katerih se vzpostavi, obstoji ali pade vsako portretiranje drugega ali sebe
Kaj je ostalo od posameznika
"Ničesar ni bilo mogoče povedati o posamezniku; tudi v cerkvi ob velikonočni spovedi, kjer bi vsaj enkrat na leto lahko vsak spregovoril o sebi, so le odžebrali vnaprej pripravljeno besedilo iz katekizma, v katerem je besedica jaz delovala bolj tuje, kakor če bi se tam znašel košček lune. Če je kdo govoril o sebi in ni le jedrnato povedal zgodbe od začetka do konca, so zanj rekli, da je malo poseben. Osebna usoda, če se je sploh kdaj razvila kot nekaj enkratnega, se je z izjemo ostankov sanj razosebila in iztrošila v verskih obredih, običajih in pravilih lepega vedenja, tako da od posameznika skoraj ni ostalo nič človeškega; besedo so poznali le kot psovko.
Žalostni del rožnega venca; častitljivi del rožnega venca; zahvalna nedelja; volilno slavje; dame volijo; pije se bratovščina; prvi april; bedenje ob umrlih; silvestrski poljub: v teh oblikah vedenja se je vsaj navzven izrazila vsa zasebna žalost, želja po izpovedi, po dogodivščinah, občutek enkratnosti, hrepenenje po daljnih krajih, spolna sla, sploh vsakršno miselno poigravanje z nekim drugačnim svetom, kjer bi bile vloge zamenjane, in sam sebi ne bi več predstavljal težav."
Majhno zadoščenje
"Ni res, da bi mi pisanje pomagalo. V tednih, ko sem pisal to zgodbo, je tudi zgodba oblikovala mene. Pisanje ni bilo spominjanje na neko zaključeno obdobje mojega življenja, kakor sem še mislil na začetku, temveč le nastopaško prelivanje spominov v stavke, ki so se le pretvarjali, da vzpostavljajo razdaljo. Še vedno se kdaj ponoči nenadoma prebudim, kakor da bi me od znotraj nekaj narahlo dregnilo in bi nato od groze za hip prenehal dihati in v sekundi začel gniti pri živem telesu. /.../ Seveda opisovanje ni nič drugega kot proces spominjanja; po drugi strani pa tudi ničesar ne prelaga na drugič, v poskusu približevanja s kar najbolj ustreznimi besedami lahko iz občutkov strahu kvečjemu iztisneš neko majhno zadoščenje, ko blaženi občutek groze spreminjaš v blaženi občutek spominjanja."
