Klara Širovnik
Transport je mednarodni koprodukcijski projekt režiserja mariborskih korenin Tina Grabnarja (1992). V projektu je v sodelovanju šestih gledališč, ki se nahajajo v petih državah, nastalo šest prepletenih predstav. Ena od njih, ki bo premierno predstavljena v Mariboru, pa je naslovljena Tovor.
Sodelujoča gledališča prihajajo iz Litve, Estonije, Češke, Poljske in Slovenije (kjer sodelujeta obe profesionalni lutkariji, torej Lutkovno gledališče Maribor in Lutkovno gledališče Ljubljana). Pobudo za ustvarjanje je ekipa s pobudnikom Grabnerjem na čelu iskala v vseprisotni in aktualni tematiki transporta - da bo premiera "slovenskega dela" predstave v Mariboru predstavljena v dneh, ko obeležujemo teden mobilnosti, je pač golo naključje. Ali pa dobro premišljena poteza?
Ob uspešnem povezovanju s štirimi sorodnimi evropskimi partnerskimi gledališči sta bili mariborska in ljubljanska lutkarija uspešni na razpisu Ustvarjalna Evropa. Nastalo je šest samozadostnih, a prepletenih predstav - liki iz prve se pojavljajo v drugi predstavi, dogodki druge vplivajo na zgodbeno nit tretje predstave … "Na ta način smo skušali prikazati tako pozitivne kot negativne učinke globalizacije. Znotraj celote poskušamo asociativno razmišljati o transportu in o tem, kakšen odtis pušča na okolju in družbi," opiše Grabnar.
V mariborski predstavi Tovor denimo spremljamo zgodbo voznika tovornjaka, od katerega delodajalec zahteva izjemno hitro dostavo, kar vodi do nesreče. "Na tak način se med drugim sprašujemo, kakšen je socialni davek tega, da je danes vse na dosegu roke. Tovrstna dostopnost za seboj potegne ogromno nevidnih žrtev," nadaljuje režiser. Poljska predstava se odvije na letališču kot stičišču kultur in hkrati napetosti, estonska se dogaja na vojnem območju in motri evropsko vlogo na območjih konflikta ...
Majhen človek, velik vpliv
Arhitektka Sara Slivnik prevzema odgovornost in zasluge za likovno podobo in scenografijo razstave. Prav slednja od povprečja izstopa v svoji kompaktnosti, izvedena je namreč z uporabo figuric manjših dimenzij. Prav zato si jo lahko predstavo naenkrat ogleda največ 35 odraslih gledalcev. Zainteresirane bodo v LGM zato primorani razporediti tudi na predpremiero v sredo, 18. septembra, nato pa še na prvi ponovitvi predstave, ki bosta v petek in soboto, 20. in 21. septembra 2024, ob 19. uri. Majhnost scene in figuric nosi tudi simbolno sporočilo: majhni ljudje lahko puščajo velik učinek.
Za izvedbo vsake izmed predstav, ki so nastale v sklopu projekta, je potrebnih minimalno 150 figuric, ustvarjenih s pomočjo 3D tiskalnika in ročno pobarvanih, kar je ustvarjalcem predstavljalo velik izziv. Obširnega besedila v predstavah ni, kar gledalcu dopušča, da zgodbo z lastno interpretacijo in vedenjem nadgradi sam.
Projekt si obeta mednarodno življenje. Na vseh vključenih lokacijah se bo, tako upajo sodelujoči, na neki točki odvilo vseh šest predstav. Trajnostno naravnanost je Grabnar vključil ne le v vsebino, temveč v tudi v izvedbo samih predstav: slednja ni vezana na poseben prostor (odvije je lahko v katerem koli prostoru z eno samo vtičnico), scenografijo pa je mogoče zložiti v manjše zaboje in jo na drugo lokacijo poslati preko pošte (s čimer ustvarjalci zaobidejo nujnost uporabe "zasebnega" transporta scenografije, ko se bo posamezna predstava selila iz države v državo). Tudi kar se osvetljave tiče, so predstave manj potratne.
Ali je tovrstna "mini" lutkovna scena torej prihodnost trajnostno naravnanega gledališča? Morda vsaj do neke mere. Predstave v širšem smislu ne rabijo nagovarjati okoljske tematike, dobro pa je, da imajo trajnostno naravnanost vgrajeno v svoje bistvo, pravi Grabnar. S tem pa lutkarija skrbi, da gledališče ne bo "povozilo" okolja.
