V teh dneh mineva deset let od smrti velikega mariborskega kulturnika Bruna Hartmana. Rodil se je 29. septembra 1924 v Celju, umrl pa 30. oktobra 2011 v Mariboru. Njegova maksima, izpostavljena v naslovu tega prispevka, se je zasidrala v življenje marsikoga od teh, ki smo z njim delali in nam je bil vzornik. Posebno v dneh, ko se spomini povežejo z ljudmi, ki so v naših življenjih pustili kakršenkoli pečat, spet zaživijo rezultati njegovega dela, angažiranih dejanj v kulturi, literaturi, gledališču, predvsem pa v slovenskem, še posebej mariborskem visokošolskem knjižničarstvu. Povsod so mu naproti prihajali izzivi in z njimi povezani ljudje. Njegove intelektualne sledi najdemo v številnih tematskih razstavah, iskrivih priložnostnih nagovorih, enciklopedičnih prispevkih, strokovnih predavanjih, intervjujih, predvsem pa v poglobljenih prispevkih za različne medije.
Ljudem in dogodkom je znal vdahniti trajno vrednost. Njegovo osebnost sta sestavljala dva pola: tip znanstvenika, natančnega pronicljivega analitika podrobnosti, ki je ure in ure preverjal dejstva, na drugi strani pa intuitivnega opazovalca sveta, ki je dopuščal možnost poskušati, motiti se in se tako učiti.
Režiser Bojan Labovič in studio Legen sta v film z istim naslovom, kot ga nosi tudi njegova avtobiografija, uspela uloviti še zadnje trenutke njegovega življenja in trajno ohraniti njegov portret (za EPK leta 2012). Pred tem sta njegovo publicistično zapuščino odlično predstavila dva njegova naslednika na mestu ravnatelja Univerzitetne knjižnice Maribor, ki ju je vzgojil prav on. To sta bila dr. Bernard Rajh (mandat 1989-1994) in dr. Irena Sapač (1995-2005). Rajh je v jubilejnem zborniku UKM (2003) odstrl njegovo delo, povezano z gledališčem. Tam je bil lektor, dramaturg in upravnik. Posvečal se je dramatiki kot samostojni literarni zvrsti, ki umetniško zaživi šele v gledaliških predstavah. Hartmanova zavezanost je v prvem ustvarjalnem obdobju pripadala literaturi, literarnim ocenam in literarnozgodovinskim študijam ali kritikam. Rezultati njegove povezanosti z gledališčem so natančni zgodovinski uvidi v življenje slovenskih gledališč ali kulturno življenje skozi prizmo tistega, ki ga je najbolje poznal, preučeval in o njem briljantno pisal (obstoj Slovanske čitalnice, zgraditev Narodnega doma v Mariboru, ustanovitev Dramatičnega društva, iz zgodovine slovenskega dramskega gledališča …).
Bil je med pobudniki Borštnikovega srečanja v Mariboru in ga dolga leta uspešno sooblikoval. S sodelavci je zasnoval in uredil zbornik Maribor skozi stoletja, v katerem je objavil pregledne prispevke o zgodovini gledališča, knjižničarstva in tiskarstva. V knjigi Kultura v Mariboru (2001) je zbral nad petdeset svojih kulturnozgodovinskih razprav o mestu ob Dravi. Besedila predstavljajo njegovo tridesetletno raziskovalno ukvarjanje s preteklostjo Maribora.
Od leta 1975, ko je prevzel vodenje mariborske Študijske knjižnice, preimenovane v Univerzitetno knjižnico, postane knjižničarstvo osrednje torišče njegovega organizacijskega, raziskovalnega in publicističnega delovanja. O tem natančno in z viri podprto piše dr. Sapačeva v znanstvenem prispevku v reviji Knjižnica (2012). Zagovarjal je koncept znanstvenega tipa knjižnice s posebnim poudarkom na domoznanski usmerjenosti in v organski povezanosti z univerzo kot celoto.
Njegova največja zasluga je prav gotovo nova namenska knjižnična zgradba, ki jo je skupaj z arhitekti in sodelavci zasnoval po vzoru modernih evropskih knjižničnih zgradb. Dobro se je zavedal, da je o tem treba veliko pisati, seznanjati javnost, da bo lahko idejo o nujnosti njenega obstoja ozavestila. Tudi idejo o živi verigi je povzel po selitvi knjižnice slavističnega seminarja Univerze v Ljubljani leta 1941. Prenesel jo je v mariborsko okolje, v katerem so jo Mariborčani pred 33 leti (4. oktobra 1988) vzeli za svojo. Enako se je dogodilo 21. oktobra letos ob selitvi Mariborske knjižnice v začasne prostore. Takrat in danes so udeleženci dokazali, da jim je mar za dobre in lepe knjižnice in da imajo pravico uporabljati njihove storitve.
Poseben pomen je Hartman namenjal povezovanju in sodelovanju. Združevati tip ljudskih/splošnih knjižnic, ustanoviti Skupnost študijskih knjižnic Slovenije, integrirati knjižnico v ustroj Univerze v Mariboru, izdelati mrežo knjižnic in opredeliti vlogo matičnosti, navezovati stike z razvitimi knjižnicami v zamejstvu, Evropi in svetu so bile njegove prioritete. S študijskih potovanj je v domače okolje vedno prinašal številne novosti (knjigoveznica, fotokopiranje, učna zbirka, pravilnik o premakljivem delovnem času ali ura s karticami za evidentiranje delovnega časa …).
Njegova intelektualna širina in skrb za razvoj mladih bibliotekarjev sta splošno znani, saj se je pogosto pojavljal v vlogi predavatelja, učitelja, mentorja. Cenil je vsako delo v knjižnici, od strokovnih sodelavcev je zahteval osebni angažma, odzivnost in objektivno vrednotenje svojega dela v javnosti.
Z velikim zanosom nam je v osemdesetih razlagal izhodišča za idejni projekt nove knjižnične zgradbe in nam prisluhnil, če smo imeli kakšno idejo. Skupaj z arhitektoma Brankom Kocmutom in Mirkom Zdovcem smo debatirali o snovanju knjižnične zgradbe, njene opreme in funkcionalnosti. Krepil je naše zanimanje za udeležbo pri načrtovanju selitve iz stare zgradbe v novo in jo celo zaupal takrat mlademu bibliotekarju Bernardu Rajhu, v katerem je takoj prepoznal potencialnega vodjo z izrazitim občutkom za praktičnost in s številnimi spretnostmi. Selitev 800.000 enot gradiva, katalogov z več milijoni listkov in prestavitev več ton knjižnične opreme je bilo treba izvesti v najkrajšem času z najmanjšimi stroški. Za novince v stroki je bila to nepozabna delovna izkušnja. Knjižnica je bila za uporabnike zaprta le mesec dni. Hartmanova namestnica, teoretičarka in vizionarka prof. Breda Filo, je snovala novo organizacijo dela, postavitev knjižnične zbirke v prosti pristop in uporabo sistema črtnih kod. Za takratni čas je bilo to v slovenskem knjižničarstvu nekaj revolucionarnega. Naenkrat smo se znašli sredi Evrope.
Kot pobudnik nagrad Kalanovega sklada za najboljše znanstvene prispevke s področja bibliotekarstva je bil ponosen, če je bil med prejemniki nagrade kdo iz njegovega legla. Leta 1971 si je prizadeval, da bi na Pedagoški akademiji v Mariboru omogočili študij knjižničarstva. Kasneje je to skupaj s teoretiki bibliotekarstva uresničil sprva na FDV, 1987. pa na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je mentor mnogim študentom bibliotekarstva na podiplomskem študiju, tudi meni. Izziv za vodenje Univerzitetne knjižnice Maribor sem pred dvanajstimi leti (2009) sprejela tudi po njegovem nasvetu, deset let po njegovi upokojitvi (1989) in dve leti pred njegovo smrtjo.
Najvišja državna in strokovna priznanja, med njimi Čopova diploma, zlata plaketa Univerze v Mariboru, Glazerjeva nagrada, naziv častnega občana Maribora in naziv bibliotekarski svetovalec, so častna priznanja za njegovo obsežno delo in ustvarjalnost. Kot kapital njegove karizmatične človeške širine pa ostajamo številni njegovemu spominu zavezani knjižničarji, ki nas je naučil spoštovati sočloveka, spoštovati kulturno dediščino, boriti se zanjo, za svoj status v družbi in za optimističen pogled naprej. Dopuščam torej možnost, da tudi nam kot njemu pridejo v življenju naproti nove in nove priložnosti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
