Maribor izpolnil testament Josipa Ipavca

Vlada RS je letošnje leto razglasila za leto Josipa Ipavca. Ob stoti obletnici smrti skladatelja in zdravnika dr. Josipa Ipavca (1873-1921) je ministrstvo za kulturo javne zavode pozvalo, da v svoje programe in projekte v tem letu vpletejo vsebine, povezane z Ipavčevim delom in življenjem. Pozvalo jih je odločneje kot lani ob Wolfovem letu, ki je minilo precej bledo, zlasti v nekaterih okoljih, denimo v Mariboru, ki svojemu nekdanjemu dijaku ni posvetil niti enega dogodka.

Kaj vse se dogaja v tem letu v čast Josipu Ipavcu? Doslej najrelevantnejši dogodek je bil izid knjige ddr. Igorja Grdine Slovenski Mozart – knjiga o Josipu Ipavcu. Biografski esej je resnično mnogoplastna študija vsega, povezanega s tem Šentjurčanom iz družine zdravnikov in glasbenikov. Josipov oče je bil dr. Gustav Ipavec, stric pa dr. Benjamin Ipavec, ki so ju sodobniki postavljali na isti nivo v glasbi kot Prešerna v poeziji.

Josip Ipavec je najbolj poznan po prvem slovenskem baletu Možiček in operi Princesa Vrtoglavka, glavnino njegovega ustvarjanja pa predstavljajo samospevi in orgelske skladbe. "V svojem (pre)kratkem ustvarjalnem obdobju je z vrhunskimi umetniškimi stvaritvami presegel marsikoga. V času, ko se je pri nas govorilo in pisalo nemško, je v pesmi Imel sem ljubi dve jasno izpovedal svojo ljubezen do domovine in slovenskega jezika. Žal je bil za časa življenja doma manj poznan, razumljen in izvajan kot v tujini, toda v letu 2021 bo končno zasijal in žel zaslužene aplavze tudi pred domačim občinstvom," je letu na pot zapisal naš največji, najtemeljitejši ipavecolog Grdina.

Josip se je rodil kot sedmi od desetih otrok. Že štirileten je z očetom Gustavom igral klavir, kasneje ga je glasbeno izobraževal brat Lojze. V domači ljudski šoli se je učil tudi violino. Oče ga je leta 1883 poslal v benediktinski samostan Št. Lambert na Gornjem Štajerskem, kjer je dokončal prvi in drugi razred gimnazije. V samostanu je tudi pel v zboru odličnega orglarja Karola Grütza. Že takrat je Josip uglasbil nekaj duetov za violino. Tretji in četrti razred gimnazije je končal pri benediktincih v Št. Pavlu na Koroškem, kjer je tudi pel v cerkvenem pevskem zboru. V tistem obdobju je skomponiral valček za klavir in violino.

Triumfalni Možiček

Višjo gimnazijo je obiskoval v Celju, kjer je od šestega razreda igral v župnijski cerkvi pri dijaških mašah. V tem času je uglasbil Ave Mario za moški zbor. Tam se je spoznal z Nemcem Feryjem Leonom Lulekom, kasneje mednarodno znanim baritonistom, ki je svojo pot sklenil v New Yorku. Josip je zanj skomponiral celo vrsto nemških pesmi in balad, samospevov ob spremljavi klavirja. V Gradcu se je učil glasbene teorije pri dr. Torgglerju ter uglasbil slovensko balado Trije vojaki za bariton in solo ob spremljavi klavirja, Triglavsko koračnico in četverospev Imel sem ljubi dve. V Gradcu je ustvaril (prvi slovenski) balet oziroma enodejanko - pantomimo Možiček, s katerim je dosegel lep uspeh in se je že v tistem času v Gradcu predstavljal sedemkrat. Kasneje so Možička uprizorili v Mariboru, Ljubljani, Novem mestu in Celovcu. Igor Grdina je prepričan, da se s triumfom, ki ga je doživel Josip Ipavec kot študent medicine v vlogi dirigenta svojega baleta Možiček v graški Operi, ne more kosati noben slovenski umetnik.

Leta 1904 je dokončal medicinske študije v Gradcu in bil razglašen za doktorja zdravilstva. Bil je specialist za oči. V letih 1904 in 1905 je delal v vojaški bolnišnici na Dunaju. V prostih urah se je učil instrumentacije pri kapelniku gledališča Volksoper, slavnem Aleksandru Zemlinskemu.

Leta 1907 se je v Gradcu poročil z Albertino Novoszad. Jeseni leta 1909 je težko zbolel. V zakonu sta se jima rodila sinova Jože in Teodor. Josip Ipavec je bil leta 1914 mobiliziran in poslan v Wagno na današnjem avstrijskem Štajerskem, kjer je bilo begunsko taborišče za ubežnike iz Galicije. Zaradi bolezni je bil kasneje demobiliziran in še pred koncem vojne so ga poslali domov. Sčasoma je opustil tudi zdravniško prakso. Umrl je (kot Prešeren) 8. februarja 1921 v Šentjurju, kjer je tudi pokopan. Kot veristično zapiše biograf Grdina: "zmrznil je na nekem seniku".

Princesa Vrtoglavka – svetovna praizvedba v Mariboru

Z opero Princesa Vrtoglavka se je Josip Ipavec dolgo ukvarjal. Libreto (v slogu evropske literarne dekadence) je napisala pisateljica Mara Čop-Berksova. Skupaj z vplivnimi prijatelji si je prizadeval, da bi delo uprizorili, vendar to za časa njegovega življenja žal ni uspelo. Izvedenih je bilo le nekaj delov opere, ki jo pogosto označujejo za opereto.

Je Princesa Vrtoglavka torej opera ali opereta? Sam Ipavec jo je imenoval "komična operna igra v starem številčnem slogu". In želel si je svetovne premiere na Dunaju. Žal je ni dočakal na nobenem odru. Prvič so jo uprizorili šele 29. novembra 1997 v Operi SNG Maribor. Maribor se je torej v bližnji preteklosti izkazal podobno kot pri Hugu Wolfu tudi pri Josipu Ipavcu in uprizoril nekaj, česar pred tem ni nihče. Gre za svojevrsten izvajalski in programski pogum, predvsem pa znanje, ki ga je mariborsko gledališče premoglo. In na to je vedno znova treba spomniti, da ne bomo zapredeni v neke lokalne, ljubljanofobne komplekse. Zamisel je zrasla pri dveh članih tedanjega gledališkega sveta SNG Maribor, dirigentu Samu Hubadu in muzikologinji dr. Manici Špendal. Podobno, kot je ta ekipa zaslužna za svetovno praizvedbo opere Corregidor Huga Wolfa leta 1990, je tudi za Ipavčevo Princeso Vrtoglavko. Besedilo zanjo je po motivih libreta Mare pl. Berks napisal Igor Grdina. Mariborski operni krst Josipa Ipavca na tedanji dan republike nekdanje Jugoslavije pred štiriindvajsetimi leti je pomenil svojevrstno izpolnitev njegovega testamenta.

Kot piše Grdina, glasbena klasika za slovenski establišment nikoli ni bila tako pomembna kakor literarna. Med množicami je bilo seveda drugače, Ipavce so oboževali. "Prišli pa so še težji časi - doba dirigiranega spomina in načrtovane pozabe. Benjamin in Gustav Ipavec sta v letih nacistične okupacije postala neosebi zaradi slovenstva, potem pa sta se preobrazila v komaj zaznavni silhueti, ker sta bila meščana. Še hujši pa so bili časi za Josipa. Njegova glasba je tudi v desetletjih najglobljega pogreza v mrak zamolčevanja preživela. V zidu dirigirane pozabe so le začele nastajati prve razpoke. Leta 1972 je bil v skladateljevem rodnem Šentjurju odkrit spomenik. Seveda kolikor mogoče skromen - ob stričevem in očetovem. Tako je bil Josip Ipavec prvič simbolno umeščen ob očeta in strica," piše Grdina.

Slovenski Mozart?

Kako je nastala zelo ambiciozna oznaka, pretirana seveda, o Josipu Ipavcu kot slovenskem Mozartu? Če je bil veliki romunski skladatelj George Enescu poimenovan za romunskega Mozarta, so argumenti vendarle tehtnejši in daljnosežnejši. Njega res izvajajo veliki svetovni orkestri, do dandanašnjega je na repertoarju. Kaj pa Josipa? S tako velikopotezno oznako ga je nagradil v svojem nekrologu v Slovencu 22. februarja 1921 inženir Schiffrer: "Dr. Josipa Ipavca bi smeli po pravici imenovati slovenskega Mozarta." In dodal, da je "njim, Nemcem naravnost neumljivo, da ga njegov narod ni tako cenil, kakor bi bil zaslužil, on, ki je svoj slovenski narod tako zelo ljubil, mu zapustil svoje pesmi in mu pomagal, da si je priboril svojo svobodo, svojo neodvisnost in zedinjenje ..."

Kot si sledita drugo za drugo jubilejni leti, sta Hugo Wolf in Josip Ipavec povezana tudi po tem, da sta si delila tragično usodo konca. Oba sta obolela za sifilisom in progresivno paralizo, katerega usodne posledice so ju ugonobile. Na to tragično vzporednico je prvi javno opozoril v nekrologu Josipu Ipavcu njegov poklicni in umetniški kolega Anton Schwab.

Upamo, da bo Ipavčevo leto kljub neugodnim koronskim okoliščinam zaživelo z mnogimi dragocenimi dogodki, ki bodo polnokrvno oživili lik in delo Josipa Ipavca.