Kaj vas je vodilo pri snemanju dokumentarca Eldorado?
"Danes bodo ljudje prej pokazali empatijo do insektov kot do soljudi. Zgrozil sem se ob zavedanju, da je danes lažje narediti film o čebelah, ki bo uspešnica, kot film o ljudeh. Z migranti sem se prvič srečal, ko je k nam prišla italijanska deklica med drugo svetovno vojno. V Švici judom nismo podeljevali statusa beguncev. Če so bili judje, niso mogli biti begunci. Podobno kot danes migrantom, za katere oblasti presodijo, da bežijo zaradi ekonomske stiske. Tedaj je bila zame vse skupaj ljubezenska zgodba. Upal sem, da če lahko pogledamo na te zgodbe skozi ljubezen, lahko razumemo, za kaj gre. Zaradi Giovanne sem migriral v Italijo in danes živim med Nemčijo, Italijo in Švico. Nemški filozof Nicolaus Cusanus je dejal, da je središče vesolja povsod. Vsak človek je središče vesolja, zato izključujočega središča ni nikjer. Mene je kot otroka begalo, kako lahko vsi sebi rečemo jaz. Kako si ti lahko jaz, če sem jaz jaz? A če si si na to odgovoril, si našel odgovor, zakaj."
A Giovanna v filmu pravi, da sta morda pod istimi zvezdami, a vi ste vendar na drugi strani.
"Da, ker imam pravi potni list. Lahko potujem tako rekoč kamorkoli. Drugim njihovi dokumenti tega ne dopuščajo. Zakaj? Če ste temnopolti, nimate zares možnosti, da boste študirali v Zurichu."
V filmu opozarjate, da migracije poganjajo in usmerjajo ekonomski interesi – od nekdaj. Lahko so migrirali delavci, ne pa deklice. Danes oblasti tolerirajo izkoriščanje migrantov, raje jih demonizirajo, kot da bi uredili njihov status in omogočili, da zahtevajo svoje pravice.
"Dva družbena programa sta želela odpraviti nehumanost: krščanstvo in komunizem. Ne enemu ne drugemu ni uspelo: jazi nekaterih so bili vselej večji in pomembnejši od jazov drugih.
Danes se spet krepi nasprotovanje ideji združene Evrope, Združenih narodov in enakopravnosti ljudi. To me straši, a vem, da gre za neprestan boj za napredek. Straši me, da se obračamo tako zelo v napačno smer. Kot da bi nam bilo predolgo predobro.
Ko sem proučeval čebele, sem videl, da ljudje vse manj denarja porabimo za hrano. Ne zanima nas, kaj jemo, hranilnost, da je le okus dober. Še manj nas zanima, kako je nekaj pridelano. V Eldoradu vidimo sodobno suženjstvo v Italiji na plantažah paradižnika. V Švici domovi za starejše brez migrantk iz Eritreje in od drugod ne bi mogli delovati. A migrantski delavki država ni pripravljena priznati mednarodne zaščite, četudi je bila zlorabljena, posiljena in mučena v Libiji. Grozi ji deportacija, ker trdijo, da ne šteje, saj so se ji grozote zgodile na poti in ne doma. Travma, človek ... to jih ne zanima. Istočasno pa bi razvijali robote, ki bodo skrbeli za starejše."
Projekcija in pogovor
Projekcija dokumentarnega filma Eldorado bo danes v Kinudvoru, kjer bo po njej pogovor, ki ga bo z avtorjem in predsednico Slovenske filantropije Anico Mikuš Kos vodila Mirjam Hladnik Milharčič. Letošnji Festival migrantskega filma bo med 17. in 20. junijem.
Danes je vse povezano, le ljudje nismo. Denar, dobrine in blago lahko potujejo prosto po svetu, pred ljudmi pa se postavljajo ograje
Če vrednote rešujemo s krutostjo, smo v resnici vrednote že izgubili