Risba velja za prvenstveno (pred)postavko likovnega stvarjenja, s poudarkom na vizualnem naslavljanju ali odstiranju danega miselnega procesa prek kreativnega motrenja, opazovanja, preizkušanja in iskanja. Zatorej je povezana s praviloma vsakokratno oblikovalsko izkušnjo – z grafično, kiparsko, slikarsko, arhitekturno in drugimi, bodisi kot samostojna realizacija, modulacija ali preslikava bodisi kot skica, mimobežen osnutek ali odmerjena podlaga za nadaljnje snovanje.
Zaradi marsikdaj pridanega predznaka nedokončanosti ali skicoznega značaja in posledičnih obrobnih konotacij je dokaj dolgo ostajala prezrta in podcenjevana, pomaknjena v drugi plan ali pospravljena v predalih likovnega miljeja. A zdi se, da v zadnjih desetletjih doživlja odločnejši preporod; iz naslova nezadržnega porasta stripa in pridruženega prebujanja animacije se zanimanje zanjo povečuje prav v navedenem obdobju, ko klasična risarska orodja in položaji pospešeno prepuščajo primat računalniškim miškam, modernejšim medijem in naglo napredujočim digitalnim praksam.
Vidimo, da se v (navidezni) skladnosti s stremljenji po povratku k preteklemu, prvotnemu, preprostemu in imanentnemu umetnostne razstave na temo risbe v slovenskih "salonih" kar vrstijo, kot da bi si razstavljavci prizadevali preglasiti ali nepreklicno premostiti pretečena leta. Med tistimi, ki si izraziteje prizadevajo področju povrniti piedestal in dostojanstvo, velja poudariti skorajda pionirski poskus poklona slovenski risbi z razstavo Risba (Galerija Društva likovnih umetnikov Ljubljana, 2007) ter toliko bolj pedantna in prikladno poglobljena prikaza Risba na Slovenskem I. 1870–1950 (Narodna galerija v sodelovanju z Moderno galerijo, 2009) in Risba na Slovenskem II. 1940–2009 (Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2009). Za nadvse nedvoumno nadaljevanje naštetega in torej že narejenega gre proglasiti tudi tokratno tematsko razstavo Koroški trienale z naslovom Dotik konice prstov (Risba na Koroškem I.), nastanjeno v prostorih Koroške galerije likovnih umetnosti, katere osrednje poslanstvo je pred pozabo prestrezati in promovirati produktivne regionalne umetnike. Zlasti zaradi tega pa pričujoči projekt ni neperspektivno ponavljanje predhodnih prizadevanj, ampak predvsem njihovo nadrobnejše in plodno dopolnjevanje; prevlada slednjega je podstavljena s pregledno predstavitvijo in poskusom prevrednotenja marsikdaj odrinjene ali "poskrite" koroške risbe, le da marsikje umanjka "koncentracija" za konciznejši pomenek s kontekstom krovne slovenske risbe. Namesto tega v prikaznem gradivu v glavnem prednjačijo opisi posameznih poetik, v katerih kustos Marko Košan razkriva kontinuiteto in konkretne vidike konstituiranja koroškega risarskega prostora, potenciala in praktikuma.
Rubrika Mladi kritik v Večeru
Rubrika Mladi kritik predstavlja mlade likovne kritike mentorskega programa galerije Tkalka, ki pod vodstvom mentorice Sare Nuše Golob Grabner kritično razpravljajo o aktualni umetniški produkciji. Projekt vzpostavlja podporno okolje za razvoj likovne kritike ter vzpodbuja kritiško refleksijo sodobne umetnost. Časnik Večer je mladim kritikom in kritičarkam - z veseljem in upanjem - ponudil možnost objave.
"Galerija želi s svojim delovanjem vzpostaviti platformo za predstavitev aktualne umetniške produkcije, vnesti svežino v kulturno dogajanje ter mladim umetnikom in kuratorjem ponuditi možnost aktivnega soustvarjanja kulture mesta," je program galerije Tkalka začrtala njena ustanoviteljica Tina Gerlec.
Priča smo enaindvajsetim odmevnejšim poetikam, pripadajočim prepričljivim mojstrom in mojstricam, rojenim med letoma 1865 in 1985, ki so nabrani v naslednje generacijske "grozde": od odmaknjene predvojne generacije (Oskar von Pistor, Franjo Golob) pa prek kasnejše starejše (Karel Pečko, Jože Tisnikar, Božidar Ted Kramolc, Bogdan Borčić, Anton Repnik, Gustav Gnamuš) in srednje generacije (Franc Berhtold, Štefan Marflak, Stojan Brezočnik, Stanislav Makuc, Miroslav Hajnc, Luka Popič, Zoran Ogrinc, Peter Hergold) do malce mlajše generacije (Sašo Vrabič, Anja Jerčič Jakob, Lucija Stramec, Boštjan Temniker, Jure Markota), ki nazadnje zaokrožuje zastavljeni projekt.
V tokratnem trienalnem osredju sta le dve risarki (Anja Jerčič Jakob in Lucija Stramec). Menda so tudi iz tega razloga v galeriji že napovedali naslednji projekt, Risba na Koroškem II.
Omenjeni avtorji se predstavljajo s pestro paleto procesualnih realizacij: s portretom in avtoportretom, krajinskimi in kombiniranimi konstelacijami, monolitnejšimi geometričnimi in opartističnimi oprimki ter tudi z neogibnimi preskoki k tridimenzionalnim tehnikam in modelarskim kanalom. Risba torej ostaja poantirana v svojih poglavitnejših pojavnostih: kot samostojna ali sklenjena gesta, kot stanje naslavljanja in načrtovanja ali praktičnega predogleda, kot nastavek navdihovanja in pridruženega spontanega raziskovanja. Kajti najdevamo jo marsikje; nastaja v najrazličnejših položajnih premetih, ob naključnih priložnostih in na prenekaterih podlagah, a ponavadi praviloma na preprostejših papirjih (nenazadnje tudi ovojnih). Kaže, da tudi tokrat teži k tradicionalnejšim in posledično pogostejšim ponazarjalnim podmenam: od (samo)vrednotenja in (samo)premisleka, sprotnega in neposrednega predelovanja podob, posebnosti ali dimenzij iz okolja do koketiranja s problemi likovnega jezika in predikati idejnih konstatiranj.
Zatorej polagoma, a pogosto pričakovano prehaja med notranjo prožnostjo in premočrtnostjo, med stabilnejšo ali strožjo sporočilnostjo oziroma izpovedno angažiranostjo in prepustnejšo eteričnostjo. Slednjo v glavnem generirajo poznavalska prezrcaljenja ponotranjenih izkušenj in primerljivo poustvarjeni prebliski preteklih posameznosti, prestrezani predvsem na platnenih ali papirnatih preslikavah Bogdana Borčića, Mira Hajnca in Lucije Stramec. Tukaj gre za izrazno zanesljive in pretanjene "posnetke", ki s svojo organsko prevodnostjo in pridruženimi konotacijami na plastovito prepišnost "matere narave" narekujejo neverjetno prepletenost med (po)polnimi prostorskimi kombiniranji in predirnimi prazninami. Zdi se, da odsevajo v pedantnih nanosih, osnovanih na mestoma minimalističnih ali monokromatičnih ritmikah, ki na ozadju značajnih valovanj, vrtinčenj in pronicljivih toniranj postajajo podaljšek priklicevanega ravnovesja in posebne gestikularne dinamike.
Pa vendar med razkazanimi risbami dokaj pričakovano prednjačijo spontane in sublimne skice, konstituirane s sunkovitejšimi, skrajšanimi ali nepredvidljivimi potezami, nastalimi nekako neobremenjeno in onkraj natančnejšega načrtovanja. Poleg tega ostajamo priča pomenljivim postavitvam abstraktnih in konkretnih kulis; avtorji zdajci prikazujejo praktične ali polagoma prevrednotene plasti trenutka, zdajci odstirajo druge dejanske, domišljijske, predestinirane ali simbolne svetove. Že skraja se predstavljajo v prepričljivih podobah in s prenekaterimi pregibi, ki kažejo na priročnost in pretočno polivalentnost risbe kot univerzalne "odskočne deske" likovnega snovanja; pogostejšim prisotnostim "klasičnih" risb (velikih in malih), niansiranih s svinčnikom, kredo ali tušem ter dodatno dinamiziranih s koloriranjem, laviranjem, oljnimi pasteli, ogljem in podobno, se pridružujejo povedni primerki mešanih in monumentalnih tehnik, od ostrejše jedkanice ali poskusa sitotiska do konkretnih konstrukcij. Zlasti zadnji prikazi (na ravneh risbe) resda ne naslavljajo postavk samoniklega ali samostojnega medija, a opravljajo vlogo poglavitnega pripravljalnega poudarka, kakršnega vztrajno najdevamo na predočenih "osnutkih" Karla Pečka ali Bogdana Borčića, ki so sicer med redkimi z nasploh bolj detajlnim in (pretežno) zaključenim značajem.
Postavljeni smo torej pred bolj ali manj reprezentativne koroške likovnike in likovnice, ki so omembe vredni in odmevni ne le v lokalnem okolju, ampak pogosto tudi v mednarodnih vodah in so se na Koroških trienalih znašli že v letih 2018 in 2021. Z ozirom na nemonotono in načeloma nemajhno obdobje, peljano izpred druge vojne naprej, pa naposled preseneti, da sta v tokratnem trienalnem osredju prisotni le dve risarki (Anja Jerčič Jakob in Lucija Stramec). Menda so tudi iz tega razloga v galeriji že napovedali naslednji projekt, Risba na Koroškem II., ki bo med drugim osredinjen na (naj)mlajšo populacijo, posebno na risarke. Kar bi bilo seveda smiselno in dobrodošlo, ker bi nenazadnje pomenilo pomemben premik k sodobnim in enakovredno obravnavanim oknom v svet koroške risbe.
