(MNENJE) Fatva nad literaturo

Roman Satanski stihi je izšel leta 1988. Naslednje leto je iranski verski voditelj Homeini Salmana Rushdija obsodil na smrt. Ajatola je še istega leta umrl, njegova obsodba pa ne. Nasprotno, ker jo lahko prekliče samo tisti, ki jo je izrekel, je ostala. Zadnja leta sicer več nismo slišali, da bi bila na Rushdijevo glavo razpisana nagrada, in tudi uradna iranska politika je za protest uporabljala bolj civilizirana sredstva. Ko se je na primer Rushdie leta 2015 udeležil Frankfurtskega knjižnega sejma, je Iran sejem bojkotiral, saj da so Rushdijeve knjige žaljive do islama in da je takšna tudi nova knjiga, ki jo je predstavljal, Dve leti, osem mesecev in osemindvajset dni.

Pisal jo je v času pred terorističnima napadoma na uredništvo Charlie Hebdo in koncertno dvorano Bataclan, ampak ko sta se zgodila, se je zdelo, da je še enkrat z domišljijo napovedal pekel. "Nisem vedel, kako zelo sem se s to knjigo približal resničnosti ... dohitela me je," je rekel. In še: "Imamo, kar si drugi želijo, in ne pustimo si tega vzeti."

To je rekel po letih skrivaštva, varnostnikov in nekaj neuspelih poskusih atentata nanj. In po tem, ko je bil umorjen japonski prevajalec Satanskih stihov, ko je skupaj s 37 umetniki v nekem hotelu zgorel turški prevajalec samo fragmentov romana in ko sta bila ranjena italijanski prevajalec in norveški založnik. In to pisatelji, umetniki, politiki pretreseni ponavljajo te dni, ko je Salmanu Rushdiju skoraj vzel življenje fant, ki je deset le mlajši od Satanskih stihov in prav gotov ni prebral ne Korana ne romana.

"Napad na njegovo telo je napad na njegovo delo in simbolizira napad na svobodo govora in ustvarjanja," je zapisala predsednica Slovenskega centra Pen in v. d. predsednice Mednarodnega odbora Pisatelji in pisateljice za mir Tanja Tuma."Nihče ne bi smel biti tarča, še manj pa bi smel biti napaden le zato, ker mirno izraža svoja stališča," se je odzval predsednik Mednarodnega Pena Burhan Sonmez. Tuma je rekla še: "Salman Rushdie je inspiracija vsem, ki se borijo proti mračnjaštvu in zlorabi vere v politične namene."

Ampak ali je to še res? Rushdie je res zgled uporne drže, a če bi zdaj začenjal, je morda ne bi imel priložnost dokazovati. Že ob tridesetletnici Satanskih stihov so v debatah, ki so šle dlje od floskul, dognali, da danes zelo verjetno sploh ne bi izšli. Terorizem, ki so ga Satanski stihi napovedali in za katerega Rushdie pravi, da ga sploh ne bi smeli imenovati islamski, ker zlorablja islam, nas je prestrašil, ker dobesedno napada telesa.

Napade na umetniška dela pa smo v tem času sprejeli kot normo tudi mimo terorizma. Politična korektnost ne diktira samo nove literature, ampak briše tudi preteklo. Briše satiro, ironijo in sploh prenesene pomene, briše domišljijo, kontekst in zaupanje v sposobnost bralcev, da sami razberejo in razsodijo. Z bralnih seznamov niso umaknjeni samo Satanski stihi, ker žalijo muslimane, ampak tudi Pika Nogavička kot instrument kolonialnega gospostva.

Od izida Satanskih stihov se je svet zelo spremenil in literatura je njegova žrtev. Upajmo, da bo Salman Rushdie še dolgo branil njeno svobodo.