Mostra 2021: Nevidni delavci in delavke sveta

Lanski zmagovalec Beneškega filmskega festivala (in kasneje tudi oskarjev) Dežela nomadov je sramežljivo priškrnil vrata v eno najbolj perečih tematik, ki se jo veliki biznis v zadnjih desetletjih močno trudi potlačiti in individualizirati: popolno in vsesplošno prekarizacijo dela. Film Chloe Zhao nas je pustil nekje vmes: med sočutjem do nomadske delovne sile, ki se s trebuhom za kruhom brez vsega seli za sezonskim delom po ZDA, in poveličevanjem takšnega načina življenja, češ da je stvar izbire - kar prekleto dobro vemo, da večinoma ni. Ker je postavljen v jedro zahodnega kapitalizma, med drugim v tovarno ene največjih in najmočnejših multinacionalk Amazon, si ni mogel privoščiti razredne zavesti in sindikalnega organiziranja, v tem primeru mu namreč verjetno ne bi uspel velik prodor v eni od najbolj prekariziranih in neoliberalnih industrij, ki je vrhu vsega velikokrat tudi propagandni stroj sistema. Tudi v letošnjem programu je bila močno vidna tendenca, da filmi iz centrov moči na rdeči preprogi velikih festivalov ne morejo kritizirati sistema, ampak lahko kvečjemu prikazujejo individualne uspehe in neuspehe, medtem ko so prikazovanje bede, revščine in izkoriščanja - zelo redko pa tudi razredne zavesti in organiziranega upora - rezervirani za filme iz drugih in tretjih držav sveta.

Ideološka instrumentalizacija solidarnosti

Po zgornjem receptu je bil italijanski dokumentarec Le 7 Giornate di Bergamo (Sedem dni v Bergamu, op. a.) predvsem hvalospev požrtvovalnosti prostovoljcev, zdravstvenih delavcev in skupnosti Bergama, ki so sredi ene najhujših točk epidemije s skupnimi močmi v zgolj tednu dni na noge postavili edinstveno bolnišnico za najhujše primere obolelih za covidom. Številke so impresivne in si res zaslužijo vse pohvale: več sto prostovoljcev in prostovoljk (od alpske reševalne službe do navijačev Atalante) je v sedmih dneh vložilo neverjetnih 20.000 ur dela in prazno 6500 kvadratnih metrov veliko halo spremenilo v tehnično dovršeno krizno bolnišnico s 142 posteljami. Navdihujoča zgodba za te zahtevne čase je podprta s pričevanji številnih udeležencev in udeleženk, ki vsi po vrsti poudarjajo izjemen pomen "solidarnosti" in njeno ponovno rojstvo v najbolj zahtevnih razmerah. A zadnjo besedo je dobil cerkveni tajnik, ki je v najdaljšem nagovoru požrtvovalno delo vseh udeleženih samovoljno pripisal kar božji roki in solidarnost utemeljil na veri, pri čemer je preprosto zanemaril, da pri izjemnem projektu niso sodelovali le katoličani, ampak celotna skupnost.

Film Simone Ventura je s to slabo dialektično vajo dobil popolnoma drug okvir: namesto da bi slavil človečnost in solidarnost, je postal vzvod za njuno ideološko instrumentalizacijo. Če so politiki pri tem, da se je morala civilna družba ob vseh mehanizmih države in v Italiji izjemno močne cerkve znajti predvsem sama, večinoma pametno hvalili predvsem ljudstvo, pa je cerkveni dostojanstvenik zelo nedostojanstveno konkretne zasluge pripisal kar lastni instituciji.

Brez izbire v boju za preživetje

Na drugi strani so prevladovali trije latinskoameriški avtorji, ki so tematizirali suženjske pogoje mnogih delavcev in delavk v Mehiki, Boliviji in Braziliji. Podobno kot Zhao se je tega zelo sramežljivo lotil nekdanji zmagovalec Benetk Lorenzo Vigas. S filmom La caja (Škatla, op. a.) je dobil izjemno priložnost snemanja v eni izmed "maquilador" (mehiških manufaktur, op. a.), ki so pomemben člen v verigi izkoriščanja poceni delovne sile s strani velikih multinacionalk iz ZDA in Kanade. Tragične zgodbe ljudi, ki velikokrat delajo v suženjskih delovnih razmerjih, če se jim uprejo, pa lahko končajo celo zakopani nekje v puščavi, je izkoristil kot okvir za osebno dramo mladeniča Hatzina (Hatzin Navarrete), ki išče odsotnega očeta (Hernan Mendoza). V svojih izjavah pa je tak sistem izkoriščanja uspel celo zagovarjati: "K snemanju me je pritegnila tragična zgodba 20.000 pogrešanih žensk, ki jih še do danes niso našli. /.../ A zavedati se moramo, da v vseh maquiladorah ni enako, ponekod so pogoji za delo dobri." Bolj kritičen je bil Mendoza, katerega lik v filmu ocenjuje pohlevnost in upornost kandidatov za delovna mesta ter tako deluje kot filter proti sindikalnim težnjam: "Za Mehičane je suženjstvo žal nekaj zelo običajnega. Da bi dobil službo, je marsikdo pripravljen storiti marsikaj. Ker se bori za preživetje svoje družine, druge izbire niti nima - enostavno mora ubogati."

Pred podobno neizbiro se v brazilskem filmu 7 Prisioneiros (Sedem zapornikov, op. a.) znajde Mateus (Christian Malheiros). Ko se četverica prijateljev s podeželja, polna upov, odpravi na delo v Sao Paulo, se znajdejo v ujetništvu brutalnega šefa Luce (Rodrigo Santoro). Po principu, ki je znan tudi gradbenim delavcem iz držav nekdanje Jugoslavije in Albanije v Sloveniji: da poplačajo fiktiven dolg svojim delodajalcem za delo v človeka nevrednih razmerah, morajo praktično zastonj delati, če se uprejo, pa so podvrženi sistemu nasilja in groženj. Režiser Alexandre Moratto je opozoril, da po samo uradno znanih podatkih kar 40 milijonov ljudi po svetu dela v podobnem izkoriščevalskem razmerju, ogromno tudi v Braziliji zaradi naraščajoče družbene neenakosti. Najbolj kruto pri tem je, da tisti, ki so bili prej zatirani - šef Luca in Mateus -, dobijo priložnost, da splavajo na površje, le z zatiranjem drugih. "Žalostno je, da tega ne vemo, čeprav se dogaja v naši soseščini. Le dva tedna nazaj sem zasledil, da je v mojem rojstnem mestu skozi okno skočila zasužnjena služkinja. Verjetno zdaj vsi na odru nosimo obleke, ki jih šivajo takšni ljudje, pa tega niti ne vemo," je na robu solz, ganjen od resničnosti in filma, ki ga je v Benetkah prvič videl, pojasnil igralec Lucas Oranmian. In dodal: "Proti temu se je treba boriti na vse možne načine." Dopolnil ga je kolega Santoro: "Ljudem je treba dati možnost, da sploh ne pridejo v takšno izkoriščevalsko razmerje. Sam sem iz srednjega razreda, zato imam privilegij, da nikoli nisem bil v tej poziciji, a že z vživljanjem v vlogo sem čutil toliko sramu, da lastni hčerki nisem mogel pogledati v oči."

Raziskovanje korenin kot odgovor na bolno ekspanzijo

Film, ki je nekoliko odstopal od tako imenovane pornografije revščine - kar pomeni, da višji in srednji razred v kinematografih tešita svojo slabo vest in se naslajata nad bedo izkoriščanih -, je bil bolivijski El Gran Movimiento (Veliko gibanje, op. a.). Režiser Kiro Russo je imel vidno največ neposrednih izkušenj z delavskim razredom, saj je svojo zgodbo o rudarju Elderju (Julio Cesar Ticona) utemeljil na tragični izkušnji prijatelja, ki je zaradi pogoste rudarske bolezni dihal - silikoze - ostal brez službe in dohodka. "Težaško delo lahko opravljajo največ do 40. leta, potem pa vsi ponavadi zbolijo. Prijatelja so brez vprašanj nemudoma vrgli iz rudnika." Tragično je, da rudarji protestirajo za več dela, ker niti tako več ne zaslužijo dovolj za preživetje. A film, ki ga zaznamuje svojstven magično realističen slog, se ne ustavi zgolj pri slikanju njihovega izjemno zahtevnega položaja, ampak se kot protiutež skozi lika zdravilca Maxa in matrone "mame Panche" obrne v raziskovanje staroselskih korenin, ki še vedno močno določajo karakter bolivijskega glavnega mesta La Paz in ki v nasprotju z nenadzorovano ekspanzijo mogoče ponujajo rešitev za obolelost stoletja izkoriščane družbe.