Na odru o potisnjenih na rob

Predstava je pravi izraz. To je predstava nas umetnikov, kaj pomeni živeti tako življenje," pred premiero monodrame Večni otrok razmišlja igralka Manca Ogorevc. V njej igra Mayo, mater Yotama, otroka z Downovim sindromom, ki na predvečer njegovega vstopa v osnovno šolo premišljuje o življenju od Yotamovega rojstva do tistega trenutka.

Kako čustvovati v dveh jezikih

"Ko ti pride nasproti tak tekst, lahko v igralskem smislu pregledaš svoje izkušnje, znanje in igralsko kondicijo. Premikaš, kot z vsako vlogo, ustvarjalne meje, poskušaš kdaj stopiti čez prepad. In ugotoviš, da se tudi tam počutiš zelo varno, morda celo bolj kot v coni udobja," razmišlja Ogorevčeva.
Poseben izziv pri predstavi je bila tudi dvojezičnost. Od januarja je svojo igro pilila v slovenskem in angleškem jeziku. Z lektorjem za angleški jezik pa nista popravljala le izgovarjave. "Naša čustvovanja so postavljena v slovenskem jeziku in največja procedura je bila, da sem to prestavila v angleščino," pravi.

Treba je spregovoriti

Dva jezika pomenita tudi dve premieri. Angleška bo to soboto, 7. septembra, slovenska pa v petek, 13. septembra. Tako se želijo v gledališču odpreti tudi v mednarodni prostor. Pozornost celjskih gledališčnikov je predstava sicer zbudila, ker obravnava problem, ki to ostaja kljub napredku medicine. Ne le pri ljudeh z Downovim sindromom, temveč pri vseh, ki so zaradi telesne ali duševne prizadetosti potisnjeni na rob družbe. Med pripravami na predstavo so ustvarjalci obiskali tudi Center za usposabljanje, delo in varstvo Draga. "Vemo, da so bile v preteklosti razmere zanje nevzdržne, da se je v zadnjih letih to bistveno spremenilo. Še vedno pa so vsi ti centri zunaj urbanih središč. In tudi funkcija našega gledališča je, da spregovorimo o problemih, ki bi jih raje dali na stran," poudarja dramaturginja predstave in upravnica Slovenskega ljudskega gledališča Celje Tina Kosi.