V Prešernovem gledališču Kranj bi se moral danes, v ponedeljek, 6. aprila, ob 20. uri slovesno zaključiti jubilejni 50. Teden slovenske drame, na sklepni prireditvi bi med drugim podelili tudi prestižno nagrado Slavka Gruma za najboljše novo dramsko besedilo.
Čeprav festivala v predvidenem terminu letos niso mogli izvesti, je strokovna komisija v sestavi Matej Bogataj (predsednik), Srečko Fišer in Amelia Kraigher vseeno že opravila svoje delo in med enainštiridesetimi besedili za nagrado Slavka Gruma nominirala naslednja: Izkoristi in zavrzi me Ize Strehar, Naše skladišče Tjaše Mislej, rabljena roba Simone Semenič, Sedem dni Katarine Morano in Žige Divjaka ter Vse OK Simone Hamer.
Žirija je soglasno odločila, da med nominiranimi besedili letošnjo nagrado Slavka Gruma za novo izvirno slovensko dramsko besedilo podeli Tjaši Mislej za dramsko besedilo Naše skladišče.
Realistična v slogu, gibka v jeziku in obenem absurdna v maniri
Utemeljitev nagrade se glasi: "Štiri nevidne delavke, skladiščnice v distopičnem svetu hipersupermegamaksimarketa, skrite pred očmi kupcev in javnosti prelagajo živilske artikle iz velikih in manjših škatel na poličnike, lepijo deklaracije na uvoženo robo, prekladajo polno in prazno embalažo gor in dol pa spet nazaj ... v enolično neskončnost. V prisilno prostovoljni izolaciji strašljivo ogromne skladiščne hale kot v kakem taborišču z malo stikov z zunanjim svetom delajo, jejo, se umivajo in spijo štiri delavke. Televizijska nadaljevanka in Talenti pred spanjem so jim zelo skopo odmerjeni. Domov gredo menda v nedeljo; a ne prav vsako.
Štiri skladiščnice, Evelin, Maria, Suzi in Vera, delajo v stalnem strahu pred izgubo svojih bednih služb. Neprestana optimizacija delovnega procesa je dejstvo, izpolnjevanje norme neizprosno, vsaka malica se zaračuna posebej, vsak obisk zdravnika je strošek. V njihovem delavniku je normirano prav vse: celo odhodi na stranišče, dan pa se konča šele, ko to odobri nadrejena poslovodja Grebovič, ljubkovalno imenovana Grba; nadur nihče več ne šteje, pa saj jih tudi nihče ne bo več plačal.
Štiri delavke, štiri skromne eksistence, se svojega položaja jasno zavedajo, a stoično vztrajajo pri enoličnih opravilih: zaradi mezde, ki jo za zdaj še prejemajo redno. Štiri delavke, vsaka s svojimi željami, talenti, prepričanji, hotenji in zgodbami; vsaka tudi s sanja(rija)mi o boljšem življenju, o spremembah, četudi majhnih in skromnih. Medsebojne naklonjenosti, mala zavezništva in drobni prepiri so tisto, kar edino še osmišlja njihovo eksistenco, njihovemu delu pa daje nekakšen smisel. Skladiščnice v enoličnem del(avnik)u najdevajo svoje drobne sreče, male spodbude in mala veselja. Med sodelavkami vlada toplina, skupaj premorejo dobršno, skorajda zdravo mero samoironije, potrpljenja in humorja, medsebojne tolažbe in podpore. Najstarejša, Vera, je vodja skladišča z bolečinami v križu. Še pomni svobodo priljudnih malih trgovinic iz časov socializma in neke druge države ... Maria, magistra komparativistke s pisateljskim talentom, vsak prosti trenutek na delu izrabi za pisanje zgodb in upa, da si bo nekoč morda lahko plačala stroške tiska literarnega prvenca ... Suzi, samohranilka, njena otroka zdaj vzgaja tašča, sanjari le o skromni premestitvi na cvetličarski oddelek veletrgovine ... Evelin, najmlajša, pa je otrok kapitalizma – wanna be pevka, plesalka, igralka, skratka medijska zvezda – ki pa bo, brez talentov, ostala skladiščnica ...
Svet štirih delavk je zaprta škatla: skladišče je zaprta škatla, v kateri je neznansko število manjših škatel z najrazličnejšimi rečmi z vseh koncev sveta, ki si jih same ne bodo mogle nikoli privoščiti.
Utečeno kolesje dela, komunikacije in odnosov med štirimi delavkami prekinjajo motnje: nenapovedani prihodi poslovodje Grbe, ki grozi z odpuščanji; izgubljeni kupec, ki že dneve ne najde izhoda iz trgovine in si želi kupiti nekaj, kar ni naprodaj, ko pa to nazadnje vendarle dobi, svojo željo drago plača; skladiščnik Bigi, ki dostavlja novo robo in se mu nadvse mudi; vzvišeni regijski direktor, ki svojih delavk še pogleda ne; in novinar nekakšnega TV tednika, ki se želi pravičniško naslajati nad zgodbami brezpravnih, nevidnih delavk sveta in bi rad svoje občinstvo osrečil in ogorčil z zgodbo iz resničnega življenja, vendar življenje naših delavk zanj ni dovolj resnično ... Kako bi tudi bilo? Ko pa je življenje v škatli ...
Skratka, socialna drama. Samo da je v resnici smešna kot komedija, mogoče celo farsa, ki je v bistvu žalostna. Realistična v slogu, gibka v jeziku in obenem absurdna v maniri. Drama iz našega okolja in časa, obenem pa distopija, ki nam s krožno dramaturgijo dopušča le malo upanja na spremembo in odrešitev."
Kdo je nagrajenka
Gledališki portal Sigledal razkriva, da je Tjaša Mislej diplomirala iz primerjalne književnosti in filozofije. Študij je na drugi stopnji nadaljevala na slovenistiki in vzporedno na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, smer praktična dramaturgija in dramsko pisanje. Več let je delala kot mentorica mladinskih dramskih skupin (Zorana, Oksimoron). Od leta 2014 piše članke za gledališke liste (SNG Drama Ljubljana, SLG Celje in Prešernovo gledališče Kranj). Večkrat je bila asistentka dramaturgije v SNG Drama Ljubljana in v PG Kranj (2014–2016). Leta 2014 je na Tednu slovenske drame prejela nagrado za mladega dramatika za dramo Panj (2014). Njena drama Zarja in Svit je bila izbrana na natečaju JSKD in natisnjena v zbirki Spetka (2014). Drami Panj in Zarja in Svit sta bili bralno uprizorjeni v SNG Drama (2014 in 2016). Drama Panj je bila krstno uprizorjena v KD Kamnik leta 2015. Drama Skladišče je bila bralno uprizorjena v Mini teatru (2018) v sklopu festivala Vzkrik. Njena radijska igra Grške počitnice je v produkciji na RTV SLO. Kot dramaturginja in soavtorica besedila je sodelovala pri predstavi Satirikonijada (Moment, 2018).
