Zakaj si je slovenjegraški filmski festival nadel angleško ime Shots, je ob obisku hitro jasno. Izraz ima v angleščini več pomenov: v filmskem svetu so to posnetki, v športnem streli, v družabnem pa "ta kratki". Energična mlada ekipa festivala vse tri pomenske odtenke združuje v atraktivno celoto, ki vsako leto privabi večje občinstvo in prestreli pregovorno koroško poletno mrtvilo.
Z odličnimi filmskimi posnetki, ki jih vodja festivala Tomo Novosel vsako leto skrbno izbere izmed več kot 1000 prijav, poskrbi za izvrsten filmski program. Tega pa še dodatno popestri s številnimi mednarodnimi gosti in gostjami ter pestrim spremljevalnim dogajanjem, katerega vrhunec je letos predstavljal koncert skupine Koala Voice, ki mu je v petek po ocenah organizatorjev prisluhnilo več kot 600 ljudi. Za proslavljanje novega festivalskega rekorda v obiskanosti je kakopak padel tudi kakšen ta kratki – za podpohorsko koroško prestolnico so na primer značilne odlične borovničke. V ospredju pa so vsekakor bili ta kratki, ki so se vrteli na velikem platnu na prelepem dvorišču dvorca Rotenturn.
Nagrajenci in nagrajenke letošnjega festivala
Žirija v sestavi Gaja Pöschl, Lucija Smodiš, Albin Wildner in Matjaž Šmalc je podelila sedem nagrad: za najboljši film festivala v skupni in študentski konkurenci je izbrala madžarski kratki igrani film Anja režiserja Bena Baranyja; za najboljši dokumentarni film Naj bo čim bolj pisano režiserja Ada Hasanovića; za najboljšo zgodbo je nagradila scenarij filma Charon avtorja Yannicka Karcherja; za najboljšo fotografijo film Fabiu Stefana Langthalerja; za najboljšo moško glavno vlogo Erika Majorja iz filma Anja in za najboljšo žensko glavno vlogo Adriano Da Fonseco iz filma Človeški vir. Nagrado občinstva je prejel film Maks režiserja Martina Drakslerja.
Mi (še) nismo izgubljena generacija
Naslov, ki je perfektno povzel letošnji program, v katerem izstopa kopica kratkih filmov mladih slovenskih avtorjev in avtoric, je Mi nismo izgubljena generacija režiserke Tine Lagler. Serijo kratkih dokumentarcev o uspešnih predstavnikih in predstavnicah mlade slovenske generacije je na festivalu predstavljala epizoda o lončarskem duetu Shrusko, ki ga sestavljata Nina Mrđenović in Jošt Bukovec. S svojo ustvarjalno energijo, človeško toplino in ljubeznijo do oblikovanja edinstvenih keramičnih izdelkov sta vsekakor prava glasnika svoje generacije, ki v ne ravno spodbudnem okolju išče razpoke za avtentično udejstvovanje in bivanje. Hkrati pa z lastno pobudo in pristnim stikom z naravo pobijata mit o neodgovorni, od staršev odvisni in za računalnik prilepljeni mladini. V filmu nikoli dobesedno ne izrečeta, da ne pripadata izgubljeni generaciji, ampak to sporočata z vsem bitjem in žitjem.
Tako kot ustvarjalci treh odličnih študentskih filmov v tekmovalnem programu: Martin Draksler, Lana Bregar in Anže Grčar. Prva z dvema zelo čutnima portretoma Maks in Otava predstavljata že naslednjo generacijo, ki še prav tako ni izgubljena, a bi lahko bila, če je ne bomo uslišali. Kar pa pomeni, da morajo tudi starši in stari starši dobiti priložnost, da izprežejo. Maks je prisiljen svoje počitnice preživljati pretežno sam v stanovanju. Ko najde svoje rešitve v iskanju človeške bližine in prijateljstev, to prestraši njegovo mater samohranilko, ki utrujena od službe prihaja pozno domov. Vidno zdelana in do soljudi nezaupljiva skuša svojega sina obraniti pred težkim življenjem, ki je več kot očitno tudi njo postavilo pred številne preizkušnje. Kamera natančno in nevidno, skorajda dokumentarno beleži vsakdanjo dramo, ki jo prepričljivo uprizarja igralski par Maj Kralj in Nina Rakovec. V filmu Otava, prav tako zaznamovanim z generacijskim prepadom in bolečino izgube, vidimo odnos med Loti, ki poletje preživlja pri svoji babici. Slednja neprestano išče stik z vnukinjo in ga najde, ko ju poveže boleči spomin, ki ga narekujejo zbujeni čuti. Tudi ta film odlikujeta vrhunska fotografija in prepričljiva igra, tokrat Tare Krvina in Drage Potočnjak.
Grčar ni posnel le dokumentarnega filma z naslovom (Ne)vidni, ampak pomemben dokument časa. V oko svoje kamere je ujel zadnje trenutke Ambasade Rog, kjer se je skupina predanih aktivistk in aktivistov na vso moč trudila olajšati življenje beguncem iz od vojn in humanitarnih katastrof razsutih držav. Slednji so v Rogu našli informacije, pomoč, ušesa, ki so pripravljena prisluhniti njihovim tragičnim zgodbam, predvsem pa soljudi in posledično, kot pojasni eden od sogovornikov, znova tudi upanje in dostojanstvo. Ob ganljivih posnetkih pristne človečnosti se nam po tem prostoru lahko žal le še kolca, saj je tovarna, kjer so se srečale in povezale številne človeške usode, zdaj le še tako ljudi kot človečnosti izpraznjena školjka.
Človeški viri in pravi gospodje
Štirje tuji kratki filmi so izrisali sistemski okvir, ki neizprosno melje človeška življenja in rezultira v tovrstnih tragedijah, medčloveških breznih, pa tudi vsakdanjih majhnih zmagah, ki še naprej dajejo upanje. Pred kakšno težavo se lahko znajdemo, ko človeško življenje in smrt postaneta le še mrtva črka na papirju, birokratska zagata, nam predoči film poljskega režiserja Tomasza Wolskega Težava. V kaosu človeškega vsakdana je vse pomembneje od edinega nepovratnega dogodka, ki se nam lahko zgodi - smrti: izgubljeni ključi, film v kinu, objavljanje na družbenih omrežjih, birokratska doslednost, delovne obveznosti, črka zakona … Res na glavo obrnjen svet. V belgijski črni komediji Adriane Da Fonsece Človeški vir je brezposelna mladenka Camille postavljena pred nemogočo izbiro: ali vzame službo, za katero ni kvalificirana in ji jo je prijateljica uredila prek družinskih zvez, ali pa zavrne ponudbo in izgubi redko priložnost ter potencialno tudi predanost prijateljice. Ko poizkusi, je podvržena vedno večjemu mobingu šefa, dokler se na njeno stran v anarhističnem preblisku ne postavijo njeni od dela, zlaganosti in pritiska izžeti kolegi in kolegice.
Ko je človek le še vir in sredstvo za kopičenje in množenje dobička, se drugačen razplet zdi skoraj nemogoč. Madžarski Gospod avtorja Petra Goretica nas postavi pred podobno dilemo, a z drugačnim izidom. Kdo je pravi gospod: zvezdnik, ki v nervoznem izbruhu strese vso svojo frustracijo in nezadovoljstvo na nič hudega slutečega taksista, sicer tudi njegovega oboževalca; ali taksist, ki požre grenko pilulo razočaranja in na koncu, ko "gospodu" zablokira kreditno kartico, v zameno za poljub časti vožnjo? Vero v človečnost krepi tudi dokumentarec Ada Hasanovića Naj bo čim bolj pisano. Medtem ko gradi suspenz s posnetki homofobnih izjav prebivalcev Sarajeva in okolice ter številnih polno opremljenih policistov, ki lahko ob prvi paradi ponosa v bosansko-hercegovski prestolnici očitno kulminirajo le v nasilju, nas kljub temu, da že vemo, kako se je vse skupaj odvilo, preseneti. Parade se je udeležilo 3000 ljudi, čeprav so jih pričakovali le 500; na dan dogodka pa niso zabeležili niti enega incidenta ali primera nasilja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
