Ni boljšega sveta

V četrtek je bila - spletna - tiskovna konferenca, na kateri so napovedali spletni program 31. Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala - Liffe. Izvrstni izbor filmov si bo mogoče ogledati preko platforme video na zahtevo. Logično se zdi, da vzbuja selitev filma na domače zaslone nelagodje. Cele dekade je moral film dokazovati, da je njegovo mesto v kinodvoranah in ne na televizorjih ali računalnikih. Ampak zdaj ni drugega kraja. "Ni boljšega sveta, samo ta je," je ena najbolj znanih slovenskih filmskih replik, izrečena v ikoničnem Hladnikovem Plesu v dežju.

V nekem drugem svetu, ki se nam takrat ni zdel posebno dober, smo po navadi šli novembra v Maribox na mariborski Liffe tudi tisti, ki sicer nismo pogosto silili v ta kolos. Pred dvema tednoma je bil v sobotnem večernem terminu na nacionalki južnokorejski film Parazit, za katerega je bil lani na otvoritvi mariborske ekspoziture festivala tak naval, da so ga hkrati predvajali v dveh dvoranah. Gledanje na televiziji seveda ni bilo enako, monumentalna scenografija in druge vizualije pač niso delovale tako impresivno. Prejšnji teden pa je bil v istem terminu libanonski film Kafarnaum, ki sem ga pred dvema letoma na festivalu zamudila, večina mojih običajnih sogledalcev in sogovornikov pa tudi. Zdaj se že cel teden pogovarjamo o njem, projekcija, četudi televizijska, nas je prizadela, dotolkla, fascinirala, kot pač lahko fascinira film, ki strašne reči prikaže dobro, ki je "strašno dober". (In ja, za to, da lahko gleda- mo na televiziji takšne filme, imamo in moramo imeti javno televizijo.)

Vlado Kreslin je ob prejetju Ježkove nagrade rekel, da je bila ustvarjalnost tista, ki je ljudi držala pokonci med spomladanskim zaprtjem javnega življenja. "Če ne bi bilo filmov, glasbe, knjig, bi v lockdownu zelo tenko piskali vsi skupaj." Spomladi je v tako kratkem času kot najbrž še nikoli prej v zgodovini človeštva nastalo celo kup novih knjig, ki so poskušale umestiti in osmisliti iztirjeni svet. Spomladi smo gledali predstave, ki so jih po spletu ponujala gledališča, in s pomočjo dobre nove Baze slovenskih filmov zapolnili vrzeli v poznavanju polpretekle izvirne filmske bere.

Zdaj se nas je, kot pravi v intervjuju v današnji prilogi V soboto filozof Mladen Dolar, kolektivno in globalno polastila utrujenost. "Poglavitna naloga je, kako se ne predati utrujenosti in malodušju," pravi. Če gleda človek razmere v aktualni slovenski filmski produkciji, postane ta že tako težka naloga povsem nemogoča. Slovenski filmi se trenutno ne snemajo, pa ne zaradi koronavirusne bolezni, ampak zaradi patologije politike, v tej fazi celo ne specifično kulturne politike, temveč nekega vladnega odbora, ki mu predseduje minister za notranje zadeve. Zelo narobe je, da tak človek celo izreka sodbe o slovenskem filmu, zelo narobe pa je tudi, da mediji to objavljajo. V Večeru o filmu sodijo strokovnjaki, zato ne bi za mnenje o filmu nikoli vprašali niti ministra za kulturo, kaj šele notranjega ministra. Še manj bi objavili "oceno", ki jo je lansiral kar sam.

Ker se ne snema, je vprašanje, ali bo, tudi če bo virus premagan, naslednji Festival slovenskega filma sploh smiseln. A Liffe še imamo in morda bo ogled na daljavo za marsikoga sploh prvi "obisk" tega festivala. Za zdaj ni boljšega sveta, ampak ne se predati.