Ni pozabil, odpustil pa

To soboto, 29. januarja, bodo v Celovcu slavnostno podelili že 43. Tischlerjevo nagrado, najvišje priznanje, ki ga dodeljujeta Krščanska kulturna zveza (KKZ) in Narodni svet koroških Slovencev (NSKS). Za življenjsko delo na kulturnem in narodopisnem področju ter za osebno prizadevanje za vsestranski kulturni razvoj med koroškimi Slovenci jo bo prejel Nužej Tolmajer, dolgoletni tajnik KKZ in sedanji predsednik Narodopisnega društva Urban Jarnik. Lani je nagrado, ki nosi ime po dr. Jošku Tischlerju, znamenitem prvem ravnatelju celovške Slovenske gimnazije, dobil Matevž Grilc, upokojeni odvetnik in dolgoletni predsednik NSKS, med dobitniki iz prejšnjih let pa sta tudi mariborska lutkarja Breda in Tine Varl.

Najbrž ni koroškega Slovenca, ki ne bi bil vsaj slišal za letošnjega nagrajenca, prizadevnega narodnega in kulturnega delavca z Radiš nad Celovcem, čigar življenje in delo sta bila in sta še posvečena slovenstvu in kulturi. "Verske in kulturne vrednote sta mi posredovala oče in mati," je poudaril za Večer ob svoji 75-letnici leta 2017. Pretresljiva je bila njegova pripoved, kako je bil pregnan, še nerojen, iz domače koroške hiše, od koder so nacisti gnali visoko nosečo mater in njeno komaj 14-mesečno hčerkico v taborišče, oče je moral že pred tem prisilno v nemško vojsko. Mamo je travma, ki jo je doživela ob pregonu, spremljala vse življenje, z njo so jo delili tudi otroci. Nužej se je rodil leta 1942 v taborišču v nemškem Erlangnu, domov na Radiše se je družina vrnila šele po vojni in pričela, ko je končno prišel iz ujetništva še oče, obnavljati dom. Mati je bila odlična pevka, oče pa močno zagnan kulturnik, ki je poskrbel tudi za zunajšolsko slovensko izobrazbo otrok. Nužeja, ki je že v rani mladosti nastopal na gledališkem odru in seveda pel v posvetnem ter cerkvenem zboru (kasneje pa še v znamenitem Gallusu), je vpisal tudi v orglarsko šolo na Kamnu, ki so jo vodili salezijanci, begunci iz Slovenije.

Leta 1957 je mladi Nužej prvič nastopal z združenimi zbori v mariborski Unionski dvorani. Nastopajoča koroška dekleta, med katerimi je bila tudi Nužejeva bodoča, zdaj že pokojna žena Beti, so dobile od mariborskega prireditelja stilizirane rožanske noše, večina si jih je nadela, ob vrnitvi pa so jih morale na meji sleči, da so jih avstrijski cariniki lahko zaplenili. Kasneje so prišli žandarji pevke zasliševat, od kod in zakaj so nošo dobile. Takrat je Nužej prvič začutil, kako brutalno lahko nastopa oblast. Prvič in nikakor ne zadnjič, a mu to ni ohromilo volje in energije za razdajanje slovenski kulturi in ljudem, še posebno mladim. "Pozabite ne, odpustite pa," je otrokom govoril Nužejev oče, potem ko se je vrnil iz ujetništva. Tega načela se letošnji Tischlerjev nagrajenec drži vse življenje, vcepljal ga je tudi svojim trem otrokom in nato še vnukom.

Skoraj nemogoče je našteti vse, kar je Nužej Tolmajer naredil za razmah gledališke in lutkovne dejavnosti, za pevska zborovska srečanja, literarne in govorniške natečaje za mladino, za mladinsko filmsko dejavnost, jezikovne počitnice v Sloveniji, za skupne Koroške kulturne dneve, za povezavo slovenskih rojakov po svetu, pa seveda za nastanek, rast in razvoj celovškega Slovenskega narodopisnega inštituta, poimenovanega po znamenitem slovenskem duhovniku, literatu, etnografu in zgodovinarju iz Ziljske doline Urbanu Jarniku. Svoje prizadevanje za ohranitev etnološke dediščine in ljubezen do slovenske ljudske pesmi, zlasti domače koroške, je okronal še s knjigo Tiha zemlja, v kateri je zbral ljudske pesmi s svojih Radiš in iz okolice od prvih zapisov do danes. Po izidu leta 2017 je ta dragoceni plod svojega dolgoletnega raziskovanja, ki so mu priložene še tri zgoščenke z zbranimi pesmimi, predstavil tudi v Mariboru.